Na današnji dan Cerkev obhaja spomin spreobrnjenja apostola Pavla, ko v Sloveniji sklenemo tudi teden molitve za edinost kristjanov. Zgled tega velikega apostola nagovarja tudi danes, posebej njegovo korenito spreobrnjenje.
Kdo je bil Pavel?
Pavel je bil grško govoreči Jud, doma iz Tarza v Kilikiji, rojen med letoma 7 in 10 po Kristusu, kjer je bila judovska diaspora. Tam je prišel v stik z grško kulturo in mišljenjem. V letih 22–25 je po judovski navadi preživel nekaj let s svojim učiteljem, podobno kot pozneje Jezusovi apostoli. Pavel je bil pri farizeju Gamalielu, kot je pozneje sam povedal.
Skoraj gotovo v času Jezusovega križanja ni bil v Jeruzalemu in se do spreobrnjenja z njim ni srečal. Po šolanju pri Gamalielu se je najverjetneje vrnil v domovino in se izučil poklica ter se pripravljal na sprejem rabinske službe. Postal je izdelovalec šotorov, si čimer si je tudi pozneje med misijonskimi potovanji služil kruh.
Na poti v Damask
Apostolska dela Pavla prvič omenjajo ob kamnanju diakona Štefana, da so tisti, ki so ga kamnali, svoje plašče položili k Pavlovim nogam. Kaj je ob tem na Pavla naredilo tako močan vtis, da se je lotil preganjanja Cerkve, lahko le sklepamo. Vsekakor je bil prvi val preganjanj usmerjen na kristjane, ki so se spreobrnili iz grškega judovstva. Ti so bili "pravovernim" Judom v Jeruzalemu sumljivi že prej zaradi stikov z grško kulturo.
Je res padel s konja?
Umetnost Pavla upodablja, kako pade s konja in ga zaslepi nadnaravna svetloba. Čeprav Apostolska dela ne omenjajo, da je padel s konja, to ni pomembno. To moramo razumeti kot simboličen padec. Vstali mu spodnese tla pod nogami, njegovo trdno prepričanje in mu pokaže novo smer. Preganjalec postane apostol narodov.
Ko je Pavel prispel v Damask, ga po Božjem naročilu ozdravi Hananija. Iz preganjalca Cerkve postane njen pomemben steber. A njegova pot ni bila tako preprosta. V prvotnem zanosu začne Pavel takoj oznanjati evangelij, a bolj kot navdušenje vzbuja nezaupanje in strah zaradi slovesa preganjalca. Judje in kristjani so nanj gledali z nezaupanjem in so ga zavračali. Tudi po dveh letih, ko je obiskal učence v Jeruzalemu, ga niso sprejeli, ampak so se ga bali.
Tiha leta
Pavla so tako ti prvotni neuspehi prisilili, da se je za nekaj časa umaknil v samoto. Leta po dogodku pred Damaskom in pred slovitim začetkom misijonskega dela so tako zaznamovana s Pavlovim prvim obiskom v Jeruzalemu, predvsem pa z njegovi umikom v puščavo, kjer je v samoti sledilo njegovo globoko notranje spreobrnjenje. Ob drugem obisku v Jeruzalemu nekaj let pozneje se je srečal z apostoloma Petrom in Jakobom.
Celo svoje življenje je moral Pavel braniti svoje delo in poslanstvo pred različnimi obtožbami in podtikanji. Večkrat se označi kot zadnjega med apostoli (1 Kor 15,9) in celo nevrednega tega naziva, saj je v začetku preganjal Cerkev. Ima se za zadnjega: "Nazadnje za vsemi pa se je [Jezus] kot negodniku prikazal tudi meni," (1 Kor 15,8). Lahko si tudi predstavljamo, da se je Pavel zavedal hudega, ki ga je v začetku povzročil in tako z gorečim oznanjevanjem vse svoje življenje opravljal tudi nekakšno pokoro za preganjanje Cerkve. A ostaja, da to, kar je Peter v veri izpovedal, je Pavel oznanil do koncev zemlje.
