“Hudič se manifestira in pokaže svojo moč na različne načine”

V pogovoru za eno izmed oddaj Reflektor (najdete jo na tej povezavi) smo se v spodnjem pogovoru, pripravljenem tudi za bralce, z enim od slovenskih eksorcistov, Janezom Kavčičem, pogovarjali o njegovi službi, o poteku eksorcizma, o tem, kdaj odpiramo vrata za delovanje hudobnega duha in kako se pred njim lahko varujemo.

Kako ste se odločili, da boste v duhovniškem poklicu opravljali poslanstvo eksorcista?
Kot duhovnik sem redno hodil k spovedi na Vejno nad Trstom. Bili so določeni grehi, ki se jih nisem mogel osvoboditi, šlo je za zasvojenost. Duhovnik spovednik me je potem prvič usmeril k duhovniku don Giorgiu Gurissiju, ki je bil takrat eksorcist v Trstu, v župniji San Sergio in Borgo.

On je molil nad mano molitev osvobajanja. Takrat sva postala prijatelja in ker je bil že v letih, me je pred 15 leti prosil, da ga peljem na mednarodno srečanje eksorcistov v Collevalenzo. Nekajkrat me je prosil za pomoč. Ko sem videl, da je dober in poln usmiljenja do človeka, sem potem tudi mnoge ljudi iz Slovenije odpeljal k njemu. Pet let sem bil tako zraven, ko je izvajal eksorcizme.

Ko je škof Jurij izbiral novega eksorcista po smrti p. Andreja Božiča, so duhovniki duhovniškega sveta predlagali: "Saj Janez pa že pozna te stvari." In je pred devetimi leti na to mesto spontano imenoval mene.

Vas je kaj posebej navdušilo? Je za tako nalogo dovolj samo imenovanje ali je treba tudi čutiti željo?
Ne, ni treba čutiti, ker vse, kar delam v Cerkvi, delam zaradi Jezusa, ne zaradi tega, ker je to potreba. Postavljam se v vlogo: vse zmorem z Jezusom, sam pa lahko le malo naredim. Ko me je škof vprašal, sem rekel "ja, sprejmem" in se nisem preveč spraševal, ali bom to zmogel ali ne. Malo pa sem o tem že vedel. Ko sem začel, ni še bilo obrednika, tako da sem uporabljal italijanskega, ki mi ga je duhovnik podaril, ali Rimski obrednik iz leta 1614, ki je v slovenskem jeziku.

Veliko ljudi ima pred očmi filmske podobe eksorcizma. Toda kaj se v resnici dogaja pri izganjanju? Je kaj vidno?
Seveda je vidno, hudič se manifestira in pokaže svojo moč na različne načine. Mene ni strah pred hudobnim duhom, pravim, da če živim z Jezusom, če živim iz njegovih zakramentov in sem na to pripravljen, se nimam česa bati. Res je, hudobni duh je zelo zvit in te mimogrede lahko preseneti in zmede. Kmalu na začetku svoje poti pred eksorcizmom nisem bil pri sveti spovedi in takrat mi je iz osebe hudič govoril moje grehe. Duhovnik eksorcist se mora osredotočiti na molitve, ki jih moli, ki jih tudi bere. Zavedam se, da sem samo orodje v Božjih rokah.

Koliko je torej v filmih resnice in koliko pretiravanja?
Je in ni pretiravanje. Zakaj? Film vedno prikaže neko zgodbo in ta zgodba je stopnjevana. Vedno prikažejo hudobnega duha, kot da je glavna oseba in kakšno moč ima. Prav to potem človek absorbira in to ga navda s strahom. Hudobni duh ga prek strahu vodi, ga uporablja, z njim manipulira.

Pri dejanskem eksorcizmu so stvari malo drugačne. Hudobni duh se upira molitvam. Najprej že prek pogovora ali prek pitja blagoslovljene vode ali bolniškega maziljenja ali z Benediktovim križem ali relikvijami svetnikov … preveriš, ali je oseba obsedena.

Sam imam relikvije svete Favstine Kowalske, glasnice Božjega usmiljenja. Ljudje, ki imajo težave, odreagirajo … to ni njihova reakcija, temveč hudičeva. Doživel sem tudi, ko so pripeljali mlado dekle, ki je že od daleč kričalo: "Nočem tega duhovnika, nočem," ter začela pljuvati. In pri neki drugi družini, kjer so imeli težave, je ob mojem prihodu pritekel otročiček in me ugriznil v nogo. So pa tudi manifestacije tistih, ki so bili pri kakšnem šarlatanu ali hodži. Ti ljudje pokažejo podplutbe, kako jih hudobni duh muči … kričijo, preklinjajo … Včasih morajo drugi držati to osebo, da se ne poškoduje. Ko vidim neko motnjo ali reakcijo, se tega ne smem ustrašiti … tako kot reševalec, ki rešuje vse mogoče primere in ostane zbran.

Bog je tisti, ki te stvari vodi in kontrolira. Tudi če prvič hudobni duh odstopi, ni rečeno, da bo pozneje vse v redu. Ni rečeno, da odide že pri prvem eksorcizmu. Pri meni je bila žena, ki je na molitev eksorcizma morala priti štirikrat, da je bila osvobojena.

Kako prepoznate, ali ima nekdo, ki pride k vam, duševno motnjo ali pa, da je obseden?
Zelo težko. Psihična bolezen in obsedenost s hudobnim duhom sta včasih na zunaj lahko identični stvari. Tudi tisti, ki imajo psihične motnje, imajo lahko občutek, kot da jih je nekdo obsedel, kot da niso oni in ne morejo upravljati s hotenji, željami, potrebami. Zato je treba poznati nekatere simptome, poznati vsaj osnove psihologije, psihiatrije. Na zadnjem spletnem izobraževanju nam je predaval psihiater, ki je sodeloval z eksorcistom, in nam podal razliko med boleznijo in obsedenostjo. Skupaj z njim je spisal simptome tako za določene psihične bolezni kot za simptome obsedenosti. To nam je posredoval v pisni obliki, da bi tako lažje ločevali in prepo­znavali, kaj je od hudiča in kaj je bolezensko.

Recimo … včasih oseba v obsedenosti začne govoriti jezik, ki ga ne obvlada. Ko ji dam piti vodo, ki je blagoslovljena, ona pa tega ne ve, pove, da je grenko, ali vodo celo izpljune. Če ima oseba motnje, ki mi jih opiše, in nisem pri tem gotov, ali je od hudega duha, ji najprej podelim bolniško maziljenje. Mnogi se sprašujejo, zakaj je nastopila duševna bolezen. Lahko je dedno, lahko pa premalo skrbimo za duhovno zdravje, da bi predali Bogu svoje grehe.

Po končanem eksorcizmu osvobojena oseba, ko hudič od­ide, ni utrujena, saj se je srečala z izvorom, z življenjem, z Jezusom Kristusom. Doživel sem že, da mi je osvobojena oseba, ko sem končal z molitvijo, skuhala kavo. Ničesar se ni zavedala, le počutila se je svobodno.

Torej tudi z nepriznavanjem grehov odpremo vrata hudemu duhu … Kako se ga lahko obvarujemo?
Hudobni duh napada nas vse, tudi mene. Je zelo pretkan in zvit, saj je tisti, ki laže, ki razdvaja. Problem današnjega sveta je v tem, da ljudje pravijo, da hudega duha ni in da je to le neka energija ali strast, potreba, ali da se to le odraža na tak in tak način …

Po drugi strani pa mnogi vidijo hudiča povsod. Hudobnega duha se ni treba bati, ker ga je Jezus na križu privezal na verigo. On je zvezan. Problem nas ljudi pa je, da ga velikokrat izzivamo.

Hudobni duh igra podobno igro kot pes, ki renči ali laja. So pa tudi psi, ki nepredvideno napadejo in ugriznejo. Človek zna reči, da enkrat ni nobenkrat. Morda za koga res, za nekatere pa to ne drži. Ne moremo vedeti, kje bo hudi duh napadel ali skušal tebe, kje mene.

Če je v mojem življenju greh, ki ga nočem dati Bogu, je to tisto okno ali vrata, kjer bo lahko hudobni duh vstopil. Nekateri radi rečejo, da se jim ne more nič zgoditi, vendar je to zavajanje. Vsak je zaradi grešne narave ranljiv in ne bodimo ošabni, da lahko vse sami storimo.

Nam lahko poveste kakšen primer, kako je bil nekdo osvobojen?
Bil je fant, ki so mi ga pripeljali starši, češ da se dogaja z njim nekaj čudnega. Pred tem so že šli tudi na psihiatrijo in na test za drogo. Vsak večer po službi so se zbrali v gozdu in kadili travo. Nekoč je nekdo prinesel obrednik za črne maše. Na začetku so se hecali, vendar je vse skupaj preraslo v satanistični obred. Vsak dan so imeli točno določen ritual. Posledica vsega tega je bila, da je njegov najboljši prijatelj naredil samomor.

Po molitvi eksorcizma in osvoboditvi me je vprašal, kako to, da je on imel to srečo ali milost, da je bil rešen iz tega pekla, njegov prijatelj pa ne. Povedal sem mu, da je prav gotovo nekdo zanj molil. To lahko spodbudi vsakega kristjana, da moli za tiste, ki jih ne pozna. Tako bo lahko njegova molitev pripomogla k temu, da bo nekdo rešen smrti ali kakšne težke situacije.

Ste bili pri izganjanju sami ali je bil še kdo navzoč?
V tem primeru so bili prisotni starši. Vedno, ko zaznam, da je nekdo res obseden, povem njegovim bližnjim, ker je prav, da to vedo in da ga pozneje lahko tudi spremljajo. Če je treba, pa povabim še koga drugega. Eksorcizem je nekaj osebnega in nočem, da človeka spremlja nekdo od zunaj, ki ni v sorodstveni ali prijateljski povezavi. Poleg tega ne želim, da bi bili ljudje s tem obremenjeni. Lahko je za nekoga to zelo mučno. Skoraj vedno je treba svojce na to pripraviti, da se ne ustrašijo in da zaupajo v Božje usmiljenje, ki deluje po eksorcizmu.

Kako pa vi ostajate mirni, da niste obremenjeni … gotovo se vas vse to dotakne?
Seveda se me dotakne. Najbolj se me dotakne človekova nemoč. Ko nekoga meče hudobni duh … si misliš: "A je to mogoče?" Je mogoče! Bog to dopusti, da bi okrepil našo vero, da je on tisti, ki zmaguje in osvobaja. Sam se vedno držim obrednika in hudobnega duha ničesar ne sprašujem.

Je pa res, da kdaj potrebuješ nekoga za pogovor. Posvetujem se tudi s spovednikom na Vejni pa tudi s soeksorcistom v Trstu. Marsikaj pa tudi po elektronski pošti vprašam na mednarodno združenje eksorcistov v Rim. Sam na te stvari gledam zelo realno, sem kmečki fant in pristopam razumsko. Takoj, ko vem, da bom moral opraviti eksorcizem, se moram prej tudi spovedati in dovolj moliti.

Kaj je potrebno za uspeh eksorcistove molitve?
Najprej vera, da Bog osvobaja in odrešuje. Če nimam vere, da Jezus osvobaja, potem bom takoj podvomil v to in vase. Vsak dvom v Boga je tudi dvom v sebe samega. Mnogim rečem: "Če ne gre drugače, si ponavljajte: S Tabo, Jezus, se ne bojim, Ti si moja moč, moja tolažba, s Tabo zmorem vse." To so besede vere, takšne izraze vere moramo vedno znova ozaveščati. Druga stvar pa je moja priprava, ki bi jo lahko v nekem smislu primerjal s kirurgovo pripravo na operacijo.

Pogovor je bil povzet po oddaji Reflektor in najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.