Po izgubi hčere in moža je poskrbela za številne osirotele otroke

Ko nas doleti nesreča, ne razumemo vedno, zakaj se nam je zgodila. Veliko ljudi se v težkih situacijah zlomi. Nekaterim pa uspe izkoristiti nove okoliščine in najdejo srečo v služenju drugim.

Tako je bilo pri Argentinki Elmini Paz Gallo, ki je najprej izgubila hčer in pozneje še moža. Namesto da bi se osredotočila na svojo bolečino, se je Elmina odločila, da lahko deli svoje dobrine s tistimi, ki so trpeli veliko bolj kot ona.

Elmina Paz Gallo se je rodila 10. septembra 1833 v argentinskem mestu Tucuman. Bila je čisto običajno dekle in najstnica. Pri 24 letih se je poročila z Napoleonom Gallom. Mladi par se je preselil v Santiago del Estero, regijo jugovzhodno od Tucumana, kjer se je rodila njuna hči. Ob krstu so jo poimenovali María Jesús.

Prvi udarec za Elmino je bila hčerina smrt, ki je umrla pri komaj treh letih. Čeprav zakonca pozneje nista imela več otrok, je bil njun zakon srečen do Napoleonove smrti poleti 1886. Elmina je ovdovela pri 53 letih in se nenadoma znašla sama v hiši, ki je bila za njene potrebe prevelika.

Istega leta, kot je umrl Elminin mož, je v Tucumanu izbruhnila grozljiva epidemija kolere. Trajala je več mesecev in zahtevala na tisoče življenj. Ob vsesplošni krizi in paniki, ki jo je povzročila bolezen, lokalne oblasti niso mogle veliko narediti. Umrlo je več kot 6.000 ljudi. Tako je veliko otrok izgubilo starše, zaradi česar so ostali brez zavetja.

Elmina je brez zadržkov začela sodelovati z različnimi dobrodelnimi ustanovami in centri za pomoč revnim, bolnim in sirotam.

Tedaj ji je neki dominikanec, ki je poznal ne le Elminino življenjsko situacijo, temveč tudi njeno globoko vero, postavil svojevrsten izziv: njena velika hiša naj postane zavetje vsem zapuščenim otrokom.

Elmina je izziv sprejela. Brez razmišljanja je odprla vrata svojega prostornega doma tistim, ki so ga potrebovali. V kratkem času je hiša začela delovati kot sirotišnica in zavetišče. "Moj dom bo njihov dom." Te besede povzemajo Elminino življenjsko poslanstvo.

Ni se omejevala le na sprejemanje otrok v stiski, temveč je tudi osebno sodelovala pri skrbi zanje. Sčasoma so na vrata Elminine hiše začeli trkati tudi revni in bolni. Ponudila jim je hrano, čista oblačila in vse, kar so potrebovali, da so si olajšali trpljenje.

Žrtvovanje in zgled, ki ga je Elmina dala s svojim življenjem, sta pritegnila številne ženske iz Tucumana, ki so ji ponudile pomoč pri vodenju zavetišča in sirotišnice. Dolge mesece, ko je epidemija terjala svoj tragični davek po vsej soseščini, so ženske kljub največjim stiskam vztrajno delale. Vse več ljudi se je iz dneva v dan znašlo v brezizhodnem položaju.

Takrat je Elmina spoznala, da bi morala njena dobrodelna dejavnost prevzeti bolj institucionalizirano obliko. Treba je bilo narediti še en korak.

Želela se je v celoti posvetiti svojemu poslanstvu, in to v imenu Boga. Ženske, ki so se ji pridružile, je povabila, naj se pridružijo novemu redu, ki ga je ustanovila, redu sester dominikank iz Kongregacije Svetega Imena.

Leta 1887 je imel red skupaj z Elmino 12 postulantk. Po enem letu je bil vključen v dominikanski red, leta 1910 pa ga je nazadnje le odobril Rim. Januarja 1888 je Elmina izrekla prve zaobljube, leta 1891 pa večne. Kmalu so sestre dominikanke iz Kongregacije Svetega Imena odprle nove domove za otroke sirote v drugih argentinskih mestih in razširile svoje dobrodelno delo po vsej državi.

Ime Elmine Paz Gallo je odmevalo povsod, kjer so tisti v največjem trpljenju klicali na pomoč. Poleg sirotišnic je kongregacija Elmina financirala tudi šole in samostane, ki delujejo še danes.

Elmina je 2. novembra 1911 pri 78 letih končala svoje zemeljsko življenje v predanosti pomoči potrebnim. V začetku avgusta 2020 se je v nadškofiji Tucuman začel postopek njene beatifikacije.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.