"Rekel sem ji, da razumem, če ne bo hotela biti več z mano. Vendar je ostala vse do danes," se spominja Artur Wachowicz, ki ustvarja vsebine na poljskem kanalu Z zornega kota tetraplegika (Punkt widzenia tetrusa). Preberite iskren pogovor o ljubezni, upanju in resničnem življenju.
Kako ste končali na vozičku?
S kolesom sem bil na poti, da bi pomagal prijatelju. Na postajo naj bi mu prinesel ključe in telefon. Na žalost nisem dosegel cilja. Nenadoma se je pred mano pojavil hrib. Z rokami sem močno pritisnil zavore, poletel sem čez kolo in padel na glavo.
Ste izgubili zavest?
Ne, ves čas sem bil pri zavesti. Morda je to nenavadno, toda nesreča, zaradi katere sem končal na vozičku, mi ni povzročila nobene bolečine, pustila ni nobene modrice, nobene praske. Tako kot sem bil videti minuto prej na kolesu, sem bil videti tudi pozneje. Z majhno razliko: nisem se mogel premikati.
Vas je bilo strah, da bi lahko šlo za kaj resnega, ali ste si mislili, da gre za običajen padec s kolesom?
Nisem čutil svojega telesa, zato se mi je takoj zazdelo, da bi lahko bilo kaj hudega. Do mene je pritekel neki moški, ki je videl nesrečo, in vprašal, ali naj pokliče rešilca. Dvignil sem glavo in ga pogledal. Ko nisem mogel premakniti niti roke, sem uvidel, da je pomoč nujna. Obvestiti sem želel tudi svoje najbližje, poklicati svojega očeta, vendar telefona nisem mogel vzeti iz žepa. Za pomoč sem prosil moškega, ki je bil ob meni, a me je zavrnil, ker se je bal dotakniti česarkoli na meni.
Kdaj je prišla strokovna pomoč?
Reševalci so prišli šele po 30 minutah, ker do mesta, kjer sem ležal, ni bilo lahke poti. Najprej so me peljali v eno bolnišnico, potem v drugo, pozneje spet v prvo. Zdravniki so iskali helikopterski prevoz, da bi me odpeljali tja, kjer naj bi me operirali. Na žalost je bila nedelja popoldne in prevoza niso našli. Nesreča se je zgodila okrog 15. ure, v bolnišnico pa sem prišel okrog 22. ure. Med potjo so moje življenjske funkcije začele slabeti. Imel sem težave z dihanjem, zato so opravili traheotomijo. Takrat sem izgubil zavest.
Kdaj ste izvedeli, kaj se je zgodilo?
Naslednjega dne, ko sem se zbudil iz narkoze, je k meni prišel zdravnik, ki je rekel, da ne gre za gripo, da to ne bo minilo po dveh tednih. Rekel je, da moram biti potrpežljiv, saj verjetno nikoli več ne bom stal na nogah.
O čem ste takrat razmišljali? Se vam je podrl svet?
Preden je k meni prišel zdravnik, sem nekaj že izvedel od družine. Toda moj oče mi je predstavil zelo optimističen scenarij. Ponavljal je, da bo vse v redu. Da se matične celice tvorijo do 31. leta, da sem še mlad in da bom to premagal. Ko je torej k meni prišel zdravnik, sem mu povedal, da bom dober pacient in da imam velike možnosti za okrevanje. In on me ni popravil …
Kdaj ste prvič spoznali, da ne bo več isto kot nekoč?
Zlomil sem se, ko sem šel na rehabilitacijo. Prvi mesec po nesreči sem preživel na oddelku za intenzivno nego, kjer sem okreval. Šele potem sem se znašel v dvorani, kjer so imeli terapije tudi drugi pacienti. Ko sem videl druge ljudi po nesrečah, mi je postalo jasno, da moja prihodnost ni tako svetla, kot sem si mislil. Nekateri so tja prihajali pet, drugi deset let. Tam je bil fant po avtomobilski nesreči, z boljšo prognozo kot jaz, ki je komaj stal ob opori. To je bil šok. Začel sem razumeti, kaj pomeni imeti zlomljeno hrbtenico …
Se je pojavil upor? Jeza?
Vedno sem bil miren človek. Nisem maral kljubovati dejstvom. Nisem se upiral realnosti. Takrat mi je postalo jasno, da je mojega dotedanjega življenja konec. Zlomil sem se. Preplavila me je nemoč mojega telesa. Pojavile so se prve samomorilne misli. In ko sem se spraševal, kako naj končam življenje, sem ugotovil, da se ne morem niti premakniti v postelji, da bi padel. Da se sam ne morem niti ubiti. To je bilo tragikomično.
"Pretvarjal sem se, da sem močan, toda ko sem bil sam, sem jokal"
Kaj vam je v tistem času najbolj pomagalo?
Nič mi ni pomagalo. Bil sem depresiven. Ko ni bilo nikogar ob meni, sem jokal. Še jezen nisem mogel biti na nikogar, ker sem bil vsega kriv sam. Kaj drugega bi pričakoval. Tako sem se pretvarjal, da sem močan. Govoril sem, da bo vse dobro in navzven nisem kazal, kaj doživljam.
Kakšno življenje je prekinila nesreča? Kakšnega fanta je priklenila na voziček?
Ko sem padel s kolesa, sem imel 21 let. Delal sem z očetom, razširiti sva želela skupen posel. Opravljal sem izpit za avto. Takrat sem bil že z Anio, ki je zdaj moja žena. Po eni strani sem počasi razmišljal, da bi se ustalil. Po drugi strani pa sva bila oba mlada. Rada sva imela zabave, vsak konec tedna sva bila v diskoteki.
Kako se je Ania odzvala na nesrečo?
Pravzaprav ne vem, kako se je odzvala, ker sem jo videl šele mesec in pol pozneje.
Zakaj?
Nisem želel, da bi me videla v takem stanju. To zame ni bilo prijetno. Prej me je videla kot fanta, ki mu gre odlično, ki se znajde v življenju, nato pa sem bil "klada", ki leži v postelji.
Kdaj sta se prvič srečala?
Ko sem se odločil, da sem na to pripravljen. Ko me je Ania prvič obiskala, me je medicinska sestra ravno hranila. Ko je opazila, da me je nekdo obiskal, je Anii podala krožnik juhe in jo vprašala, ali me bo nahranila. Ania je krožnik brez težav vzela in me nahranila. Pojedel sem in nato sva oba začela jokati … Povedal sem ji, da razumem, če ne bo hotela biti več z mano. Vendar je ostala. Vse do danes. Spomnim se, da je bila huda zima, ona pa se je štiri ure na dan vozila, da je bila lahko eno uro pri meni. In potem se je znova dolgo vračala nazaj domov …
Ste se tudi pred njo pretvarjali ali ste ji lahko povedali, kako se resnično počutite?
Pri Anii sem še toliko bolj skušal pokazati, da je vse v redu in da bom zmogel.
Kdo je bil prvi, ki ste se mu odprli in povedali, da imate tega resnično dovolj in da želite končati svoje življenje?
Šele ko sem se vrnil domov, so bližnji začeli opažati, da je z mano slabo. Pojavili so se napadi panike, anksiozna stanja. Ponoči sem se zbudil in kričal, da ne morem dihati. Takrat sem imel pogosto tudi različne infekcije, moje telo se je moralo stabilizirati. Pogosto sem jokal, zdelo se mi je, da moje življenje nima smisla. Na koncu sem dobil antidepresive.
Najhuje je bilo leto in pol od nesreče. Dobil sem zelo močna zdravila, močnejših verjetno sploh ni bilo … Po njih sem dobival napade smeha. Nekoč celo noč nisem spal, ker se nisem mogel nehati smejati. Vse me je zabavalo, čeprav mi sploh ni bilo do smeha. Spoznal sem, da je čas, da nekaj spremenim. O vsem sem povedal družini in kmalu sprejel pomoč …
Pri meni se je oglasil diakon iz moje župnije. Ko sem bil še v bolnici, me je na mamino željo obiskal župnik. Še danes pripoveduje zgodbo o najinem srečanju – ko je prišel k meni, je šel mimo moje rehabilitacijske sobe, kjer se je nekdo glasno smejal. Pozneje se je izkazalo, da sem bil to jaz. On pa ni mogel verjeti, da lahko nekdo, ki se tako glasno smeje, trpi za depresijo.
Diakon je imel izkušnje z delom z invalidnimi osebami. Povabil me je na duhovne vaje za ljudi na vozičkih. Takrat sem že dosegel trenutek, ko sem se odločil, da ne bom obupal. Želel sem se premakniti naprej, nekaj storiti s svojim življenjem. Sprejel sem vsako pomoč, ki mi je bila ponujena.
Vaj sva se udeležila skupaj z Anio. To je bilo prelomno potovanje za najino zvezo. Ania je takrat prvič v celoti skrbela zame. Do takrat je bil vedno še nekdo zraven: moj oče, brat … Takrat pa sva bila obsojena drug na drugega.
Kako je bilo videti to potovanje?
Zame je bil to čas spreobrnjenja. Spovedal sem se prvič po štirih letih. Doživel sem veliko očiščenje. Veliko sem prejokal, iz sebe sem spravil vso žalost in obžalovanja. Spoznal sem nekaj ljudi na vozičku, ki so mi prav tako precej pomagali. Videl sem, kako se vsi, z veliko humorja, medsebojno podpirajo. Zaradi tega sem se počutil zelo močnega. Počutil sem se, kot da sem del skupnosti, ki je resnična in me podpira. Z Anio sva se domov vračala polna moči in upanja, pripravljena, da greva naprej.
Kdaj ste se odločili zaprositi Anio?
Ko sem po več letih skupnih obiskov teh taborov videl, da želi in zmore poskrbeti zame, sem vedel, da bova ostala skupaj. Razmišljal sem, kako naj jo prosim za roko. V tistem času sem začel z Youtube kanalom Z zornega kota tetraplegika (Punkt widzenia tetrusa), pričeval sem po različnih krajih. Pojavljali so se različni predlogi za sodelovanje. Spet sem se počutil kot fant, ki mu gre v življenju dobro. Takrat sem Anio zaprosil za roko, ona pa je privolila.
Ste se bali, da vas bo zavrnila?
Ania se je med prijatelji in družino pogosto šalila, da zdaj čaka le še na prstan. Vedel sem torej, da bo njen odgovor da, toda kljub temu sem bil živčen.
Kako se kot moški soočate s tem, da ste odvisni od oskrbe svoje žene?
Ania se je sama odločila, da želi biti mano kljub mojemu zdravstvenemu stanju. Jaz pa se ves čas trudim, da so moje prednosti večje od mojih pomanjkljivosti.
Trudite se torej, da bi vaši plusi odtehtali vaše minuse?
Točno tako. Odkar sem se odločil, da bom začel svoje novo življenje, da ne bom več obupan, se nenehno učim. Odločil sem se tudi, da sprejmem vsakršno pomoč, ki mi bo ponujena. Zdaj že vem, da obstaja veliko možnosti.
Na vašem Instagram profilu je veliko fotografij s potovanj. Vaša invalidnost ne onemogoča sanj o daljnih krajih.
Pred petimi leti sva šla na najino največje potovanje. Obiskala sva 13 evropskih držav, prevozila 13.000 kilometrov. Spala sva v kombiju, kjer sva imela improvizirano posteljo. Vsake toliko sva prespala v različnih hostlih, ker je moje zdravstveno stanje zahtevalo boljše pogoje. To je bilo najino poročno potovanje – zahvala za sklenitev zakramenta. Na poti sva obiskala vsa svetišča, glavni cilj pa je bila Fatima. S potovanjem sva želela navdahniti druge in hkrati doživeti svojo pustolovščino.
Kakšne sanje imate kot družina?
Želimo se udeležiti svetovnega dneva mladih v Lizboni. V Krakovu smo izkusili številne dogodivščine. Srečali smo številne ljudi, ki so nam nesebično pomagali – nosili so mene in moj voziček, ki je tehtal prek 200 kilogramov.
Najine velike uresničene želje pa predstavlja hčerka Hania. Ko sem začel resno razmišljati o poroki, sem veliko vedel o svojem zdravstvenem stanju. Vedel sem, da je postati oče v mojem stanju mogoče. In tako se je srečno zgodilo, da sva pred dvema letoma postala oče in mama.
Kakšno je trenutno vaše zdravstveno stanje? Kakšno skrb zahteva vsakodnevno?
Zjutraj me mora nekdo umiti, obleči in posaditi na voziček. To lahko traja tudi eno uro. Zamenjati mi je treba kateter. Vse to stori moja žena. Potem me mora nahraniti ali pa mi pripraviti tak obrok, da ga lahko sam pojem, imam namreč posebne patente. Čez dan moram vsake toliko časa spremeniti položaj telesa, da se spremeni pritisk in da ne dobim preležanin. Dvakrat ali trikrat na teden imam rehabilitacijo na domu.
Zvečer me mora nekdo spraviti v posteljo in me v njej dobro namestiti, ker tega seveda sam ne morem storiti.
Ali se po toliko letih lahko zahvalite za nesrečo?
Že davno tega sem se sprijaznil s svojim stanjem. Vsak dan sem torej hvaležen, da srečujem ljudi, ki mi pri tem zahtevnem življenju pomagajo. Vsakodnevno se Bogu zahvalim za ženo in hčerko, za to, da imam kje živeti in da mi gre odlično, glede na to, kakšno je moje zdravstveno stanje.
Če pa kdo po takšni nesreči reče, da ne pogreša svojega prejšnjega življenja, mu ne verjamem. Ne morem v celoti reči, da je bila nesreča blagoslov. V mojem življenju so po nesreči težave, ki me bodo vedno motile in ki bodo vlekle proti temni strani. Toda v življenju imam tako situacijo, da sem srečen človek.
Se še vedno spopadate z obdobji depresije?
Zdaj bolj redko, toda včasih pridejo taki trenutki. Ko sem na primer sam in nečesa ne morem storiti, se počutim slabše. Gre za tip mejne osebnosti, ki je nenehno na robu depresije. Imam teorijo, da imajo vse osebe, ki so na invalidskem vozičku, prav tako osebnost. Na srečo je teh slabih trenutkov vedno manj. Odkar se je rodila Hania, se še bolj trudim. Ona je moja največja motivacija.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto