Alenka Mirkac je Korošica, slovenistka in sestra v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec. Gre za skupnosti ljudi, ki bi radi bili živa, zdrava in vesela Cerkev, ki prinaša Jezusa ljudem in ljudi Jezusu.
"Rada sem v tišini in v ozadju in dobro se znajdem med preprostimi stvarmi in ljudmi," o sebi pove Alenka.
Njena pot v posvečeno življenje kljub klicu ni bila jasno začrtana že na začetku. V pogovoru nam je zaupala, kakšna je bila ta pot in kako živi svojo poklicanost.
V enem izmed intervjujev ste dejali, da ste kot otrok Boga dojemali kot nekoga, ki beleži vaše grehe. Potem pa se je zgodil prelomni trenutek. Nam lahko zaupate več o tem?
Ob tem vprašanju sem se spomnila besed Tima Guénarda v knjigi Močnejši od sovraštva: "Hvaležen sem za to preteklost, podarila mi je sedanjost – to nenadejano milino."
Da lahko danes tako neposredno doživljam Božjo ljubezen in usmiljenje, je gotovo sad dejstva, da sem poznala življenje v temi. Prelomni trenutek pa resnično zasluži to ime, svoje življenje namreč delim na "pred" in "po" 10. marcu 2004 ob 16.30. Kaj se je zgodilo ob tej uri? Čisto preprosto: nekdo mi je povedal, da me ima Jezus rad – in videla sem, da to, kar mi je povedal, tudi zares veruje in živi.
Kdaj ste začutili, da vas Bog kliče v posvečeno življenje?
Večkrat, včasih bolj, drugič manj razločno in intenzivno. Prve privlačnosti samostanskega življenja se spomnim z obiska pri sestrah klarisah, domnevam, da še v prejšnjem tisočletju. Vsi, ki so bili z menoj, so komentirali, kako grozna izbira je njihova zaprtost za mrežami in zidovi – jaz bi pa kar ostala tam.
Prvo Božje povabilo se je zgodilo nedolgo po tem obisku, na novi maši družinskega prijatelja. Bila je nevsiljiva misel: "Bi ti tudi tako hodila za menoj?" Vzporedno s superzaljubljenostjo v prijatelja, ki sem ga spoznala na tej isti novi maši, haha. Ampak vsemu navkljub nisem od takrat do danes nikoli pomislila, da bi bila kaj drugega kot Bogu posvečena oseba.
Nato se je klic krepil in "jasnil" ob prelomnih trenutkih, ki jih v aktivnem raziskovanju Njegove zamisli ni manjkalo.
Vaša pot pa ni bila enostavna, saj vas nobena karizma ženskih skupnosti posvečenega življenja ni pritegnila. Tako ste imeli na eni strani klic k posvečenemu življenju, na drugi strani pa se v nobeni izbiri niste našli. Kaj ste ob tem doživljali?
Pritegnile so me že, marsikatera zelo. A se v nobeni nisem docela prepoznala – tam, kjer se mi je zdelo dovolj "domače" za vstop, pa so po razločevanju vrata priprle sestre in v enem primeru (takrat je šlo zares!) v zadnjem trenutku celo Gospod sam.
V začetku sem doživljala veliko navdušenje, ko sem ob iskanju skupnosti spoznavala raznolikost in rodovitnost Cerkve, do takrat v mojem pogledu večinoma omejene na domačo dekanijo. Potem pa me je začelo stiskati, ko sem opazila, da je, tudi če se ozrem v tujino, nabor preostalih skupnosti vedno manjši! Ko jih je zmanjkalo, sem se prvič in edinkrat vprašala, če je to res Božji klic, in prosila za znamenje. Odgovor je prišel še isti dan:
Bila sem na molitvenem srečanju, v tišini pred Najsvetejšim. Če ubesedim svoje takratno počutje: "Gospod, vse sem preiskala, pa v Cerkvi nisem našla skupnosti zase. Me sploh res kličeš v tebi posvečeno življenje?" Bilo je med menoj in Njim. Nihče ni vedel, s čim se v sebi ukvarjam. V tistem trenutku je duhovnik, ki je vodil srečanje, stopil pred mikrofon in rekel: "Nekdo od mladih se danes tu sprašuje, če je res poklican na pot posvečenega življenja. Jezus tej osebi govori, da jo res kliče in da naj se ne boji – ko bo čas, ji bo pokazal pot." Spomin na ta trenutek mi je pomagal vztrajati v prihodnjih sedmih letih, ko je postalo zelo težko čakati in iskati svoje mesto v Cerkvi.
Sedaj ste sestra v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec. Kako je sploh nastala ta skupnost? Kakšno je vaše poslanstvo? S čim konkretno se ukvarjate vi?
Naša skupnost je v tem času v procesu oblikovanja. Odkrivamo in počasi prelivamo v življenje in v besede poslanstvo, ki ga je Gospod položil v nas – oznanjati iz moči Ljubezni. V svoji predzgodovini je ta skupnost rojena na podlagi dveh iskanj Božje volje, ki sta se v določeni točki zlili v eno: na eni strani je bilo iskanje g. župnika Simona Potnika in znotraj tega hrepenenje po duhovniški skupnosti, na drugi pa iskanje skupinice mladih odraslih, ki smo močno hrepeneli po novi skupnosti v Cerkvi, v katero bi bili povezani posvečeni in neposvečeni bratje in sestre.
Glede svoje poklicanosti izhajam iz mnenja, da je prvo poslanstvo vsakega Bogu posvečenega človeka duhovno materinstvo oz. očetovstvo. Kajti če ne bi bilo duhovno rodovitno, potem je takšno življenje prazno. V tej luči se trudim postavljati prioritete v svojem urniku, spekter stvari, s katerimi se s sodelavci ukvarjamo, je namreč zelo širok.
Trenutno največ časa preživim v pisarni, ki je nekakšno komunikacijsko in načrtovalno središče naše pastoralne zveze. Moje drugo (in vsekakor najljubše in najpomembnejše) "delovišče" je kapela s predprostorom – tja se umaknem, ko je čas za pogovor z Gospodom ali za ustvarjalno delo. Tretje veliko področje mojega dela pa je skupnost: spodbujanje h konkretnim korakom poslušanja Gospoda in drug drugega in seveda tudi vključenost v povsem vsakdanje praktične vidike skupnega življenja; koliko nas bo že jutri na kosilu in kdo je na vrsti za kuhanje? …
Veliko ljudi Cerkev in katoliško vero dojema kot niz nekih prepovedi in zapovedi. Kaj nam lahko pomaga, da na Boga gledamo kot na prijatelja?
Ne bi si upala trditi, da poznam odgovor. Lahko pa podelim, kaj pomaga meni ali daje take sadove v naši skupnosti:
Zagotovo sveta spoved. Ne kot radirka grehov, ampak kot najmočnejša izkušnja Ljubezni. Svojega življenja si brez tega zakramenta ne znam predstavljati.
Pogovor z Bogom. Pogovarjanje z Besedo. Vedno imam v bližini Sveto pismo in pogosto molim tako, da povem Gospodu svojo misel, potem pa mu šepnem: "Pokomentiraj, prosim …" Skoraj praviloma v naslednji minuti naletim na vrstico, ki se neposredno dotika moje molitve.
Skupnost, občestvo bratov in sester. Najlepši dar Cerkve. V njihovem prijateljstvu se me dotika Bog sam.
Srečanja Alfa in program RadŽivim. Za vse tiste, ki še ne poznajo Božje ljubezni – ali pa so se ji že prepustili in bi jo radi delili z drugimi.
Vi ste sledili Božjemu klicu k posvečenemu življenju, čeprav takrat skupnosti, v kateri delujete, sploh še ni bilo. Imate kakšen predlog, kako lahko krepimo zaupanje v Boga in njegovo voljo za nas, čeprav nam pot in cilj še nista znana?
Božje volje zase ne bi prepoznala, če ne bi bilo še enega velikega daru: duhovnega spremljanja. Sv. Frančišek Saleški je dejal: "Blagor pokornim, saj Bog ne bo nikoli dopustil, da bi zašli." Tega se oklepam, odkar mi je bil dan prvi duhovni spremljevalec. Božjo voljo iščem v dialogu s človekom, ki mu zaupam in ob katerem se počutim varno – on me posluša in zame moli, jaz pa ob tedenskih duhovnih pogovorih redno izkušam, kako me Gospod sam vodi po njem. Predlagam vsakomur, ki bi rad, da se njegova vera razcveti!
