Kristina Smodila prihaja z Gorenjske. Po poklicu je grafična oblikovalka, je pa temu znanju kmalu dodala tudi ljubezen do fotografije in hrane. Tako je postala ustvarjalka receptov in profesionalna fotografinja hrane. Na forumu Odprta kuhinja so jo poimenovali kar pripovedovalka zgodb na krožniku.
In res je tako. Na njenih estetskih fotografijah si lahko odpočijemo oči, obenem pa se nam ob prekrasnih izdelkih začnejo cediti sline. Njene stvaritve lahko zasledite tudi v reviji Praznična, vsi pa jo lahko najdete na njenem Instagram profilu.
Delček svoje ženske duše je z nami delila v novi epizodi rubrike Ženska ženski.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
No, tega pa lahko stresem kar iz rokava. Idealen začetek dneva se zame vedno zgodi ob morju ali pa vsaj ob vonju morja, ki ga vetrič prinese mimo. Rada imam proste dneve, ko lahko v miru in na dolgo zajtrkujemo. Zajtrk rutina je obvezna. To je osnova za dober dan.
Ker ne živimo blizu morja, se mi tak dan seveda največkrat zgodi na počitnicah, sicer pa si tudi doma skušamo, sploh za vikende, pričarati idealna jutra z družino. Četudi brez vonja po morju. Všeč mi je, ko se potem po zajtrku otroka igrata ali pogledata risanko, midva z možem pa še malo uživava ob kavici, pokramljava ali pa si izmenjava takšne in drugačne novičke.
Kristinine stvaritve si lahko pogledate tukaj:
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
V mislih si rečem: "Imaš to!" Bolj v smislu, da bom zmogla opraviti vse izzive, ki mi jih bo prinesel delovni dan. Včasih že zjutraj veš, da te čaka pester dan, poln projektov, opravkov, klicev in se moraš zato malo opogumiti, da bo šlo. Samo začeti je treba.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… se potem dobro počutim in se mi zdi, da se že s tem, ko se zjutraj uredim, napolnim s čisto drugo energijo. Bolj sem pripravljena na nove zmage, ki mi jih prinese teden in tudi na različne situacije v dnevu, ko je treba kam skočiti na hitro. Všeč mi je tudi, da ženske ohranjamo ženstvenost v sebi.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Na tedenski ravni sta ples in glasba vedno tista, ki me napolnita z veseljem in neizmerno voljo do življenja. Prava terapija se zgodi v eni sami uri poplesavanja. Nedelje so za ples, natančneje za solo latino. Sicer se že od nekdaj rada gibljem v plesnih vodah, ampak zgolj ljubiteljsko. Zadnje čase pa obožujem tudi obisk bližnjih hribčkov ali pa samo sprehod skozi gozd, da se naužijem svežega zraka. Če se pokaže še sonček, pa toliko bolje. Zelo dobro mi dene.
Zelo rada potujem. Ko grem nekam, se mi vedno zdi, da so vsa moja čutila še bolj odprta. Čutim neizmerno svobodo in moč, kot da bi bil lahko ves svet moj. Velikokrat se ravno zaradi tega občutka želim za nekaj časa kar preseliti v kraje, ki jih obiščem, samo da bi dlje čutila to vznemirjenje in odkrivanje novega.
5. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Več teh izkušenj se je dogodilo, ampak če moram izpostaviti eno, je bilo to, da sem se podala v podjetniške vode, vseeno en pomemben preskok v mojem življenju. Pomemben zame in tudi za mojo družino. Hvaležna sem, da sem si dala to možnost, da sem takrat imela pogum in se podala v neznano in da me je partner pri tem podpiral. Vedno sem čutila, da sem človek za samostojno pot.
Naučila sem se pa ogromno, najprej se soočaš z dejstvom, da si bolj izpostavljen in da ima hitro vsak o tebi ali tvojem delu svoje mnenje. Sprejeti, da ne moreš ugajati vsem naenkrat, je pravo olajšanje, ki ti omogoča, da še bolj pogumno stopaš po poti, ki si si jo zadal, obkrožen s pravimi ljudmi. Naučila sem se tudi, da se vse da skomunicirati, če si le iskren in se odprto pogovarjaš. Na koncu smo vsi le ljudje, z življenji, ki jih živimo, z družinami, s prijatelji, brez nazivov, vsi s takšnimi in drugačnimi izzivi.
Naučila sem se prav tako, da je tvoja miselnost (mindset) tista, ki te lahko popelje do uspeha ali pa te po drugi strani pogubi. Vsaka stvar na splošno v življenju pride z namenom in z njim tudi odide. Včasih je treba samo prespati in pustiti, da se stvari naravnajo, kot se morajo.
6. Ste ustvarjalka receptov in profesionalna fotografinja hrane. Vam je katera od teh dveh stvari ljubša in zakaj?
Če bi morala izbrati, je seveda fotografija tisti ljubši del. In pa stiliranje. Včasih skozi lečo čisto drugače vidiš določen objekt ali detajl kot s prostim očesom. To je zame tisti čar, ko ustvarjaš neko zgodbo, ki jo nekdo drug morda sploh ne vidi ali pa jo vidi čisto drugače. Všeč mi je, ker lahko sporočaš to, kar si želiš. Rada imam neki imaginarni svet, kjer je vse lepo, in s fotografijo si ga lahko vsakič pričaram.
7. Kaj vam je pri ustvarjanju receptov v največji izziv? Verjetno se vam kakšen recept sprva tudi ponesreči, nam lahko zaupate kakšen pripetljaj?
Ja, največji izziv je včasih samo kreiranje receptov, ker sem le ljubiteljska kuharica, nimam profesionalne podlage. Rada pa raziskujem nove kombinacije in se sproti poučujem. To pa včasih pripelje do tega, da je treba kakšno stvar ponoviti, tudi večkrat, ja.
Enkrat sem si zadala, da bi res rada znala narediti tako veličastno torto Pavlovo. Ko sem se začela z njo bolj poglobljeno ukvarjati, sem jo pekla najmanj devetkrat in vsakič sem nekaj izboljšala. Želela sem, da je visoka, zanimive teksture in da ne porumeni, kar pomeni, da je treba pri pečici najti ravno pravo temperaturno razmerje. Skratka, nisem se dala in danes lahko trdim, da je Pavlova ena najlažjih sladic za pripravo in vse opogumljam, naj se je lotijo. Z veseljem podelim tudi moj recept in vse trike.
8. Kaj vas pri fotografiranju hrane najbolj pritegne? Od kje vaša strast do fotografiranja prav te tematike in ne ljudi, dogodkov?
Pri hrani me res potegne ta zgodba, ki se je morda začela bolj iz moje strasti do stiliranja omizij in kupovanja in nabiranja zanimivih kosov na bolšjih sejmih ‒ razne žličke, skodelice, pladenjčki ‒, ki so se potem pozneje povezali s hrano.
Nekako me je moja podjetniška pot kar sama pripeljala do tega. Najprej sem na trg dala svoj prehrambeni izdelek, nato me je ekipa zelo sposobnih žensk povabila medse k oblikovanju kulinarične revije, ki smo jo same ustvarile prav od začetka do izdaje. Pri reviji sem bila glavna oblikovalka in pa pomagala sem stilirati jedi za članke. Tako sem postala stilistka. Pozneje, ko revije ni bilo več, sem delala na različnih projektih kot stilistka hrane za druga podjetja.
Ker pa sem se želela še bolj razvijati v svoji smeri, sem potem začela tudi sama fotografirati. Najprej iz praktičnih razlogov, ko sem trenirala zase in stilirala hrano, saj nisem imela pri roki fotografa, ki bi vskočil vsakič, ko bi si jaz zaželela. Zato sem sama posegla po fotoaparatu in začela raziskovati tudi to področje.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
To misel sem sicer nekje prebrala v angleščini, ampak gre nekako takole:
Vedno si le eno odločitev stran od življenja, ki si ga želiš.
10. Biti ženska je lepo, ker …
… je naš svet bolj čuteč in dojemljiv. Ker ženska res doživlja tiste male stvari: penica na kavi, krilo zaplapola v vetru, barva vina, ki se mistično svetlika, bežen dotik, a vendar tako mogočen v naši interpretaciji, ... veste, na kaj namigujem? Mislim, da je čutnost dodatna dimenzija, ki je samo naša.
Ženska ženski
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.