Teden dni po porodu je Anna v naročju prvič držala svojega sinčka. To je bil tudi dan tako njene poroke kot novorojenčkovega krsta. Čudovit dan za družino! Toda vse se je dogajalo na bolniški postelji …
Porod v najhujšem stanju
Anna ima cistično fibrozo. Bolezen ji jemlje sapo in jo vedno bolj oddaljuje od življenja. Tudi od življenja svojega otroka, ki ga je rodila v zelo težkem stanju.
Sinček Mateusz se je rodil zdrav. Nosečnost in porod sta bila zanjo izredno težka, deloma tudi zato, ker so ji zaradi nosečnosti za devet mesecev prekinili program zdravljenja s povračilom stroškov. V tem času se je njeno stanje drastično poslabšalo.
"Želim živeti za svojo družino, videti svojega sina, kako raste," je zapisala Anna na spletni strani, na kateri je zbirala sredstva za svoje zdravljenje.
Bolniki so ji dajali svoja zdravila
Anni bi sicer lahko presadili pljuča, a bi po mnenju strokovnjakov to zanjo pomenilo gotovo smrt. Njeni zdravniki tega niso mogli dopustiti. Namesto tega so na pomoč priskočili drugi, ki tako kot ona trpijo za cistično fibrozo, in se odločili, da ji vsak podari odmerek svojih zdravil.
Zdaj bo Anna, zahvaljujoč tudi zbiranju sredstev na portalu pomoči, lahko spet začela z zdravljenjem. V kratkem času je bilo zbranih več kot 200.000 evrov, kar je dovolj za enoletno terapijo z dvema vrstoma zdravil, za katere je na Poljskem sicer potrebno plačati. Z njimi bo Anna spet lahko pravilno zadihala in dala srcem svojih najbližjih upanje na skupno, zdravo prihodnost.
Poroka in krst na bolniški postelji
Zdaj je to upanje še močnejše. "Nenehne inhalacije, obilica zdravil in bolečine so moj vsakdan. Vendar kljub številnim težkim trenutkom nisem nikoli obupala. Vedno sem imela moč in odločnost, da se borim za normalno, srečno življenje. Že vrsto let me je v mojem boju podpiral moj ljubljeni zaročenec, s katerim sva se odločila ustvariti družino," piše Anna na spletni strani zbirke. In ustvarila sta družino ... v bolnišnici!
Lepo čipkasto poročno obleko in dolgo tančico ji je posodila medicinska sestra. In čeprav so se v sobi namesto cerkvenih zvonov slišali zvoki medicinske opreme, je bilo v očeh Anne in njenega moža videti pravo veselje.
"Da nas bolezen ne bi za vedno ločila"
Hkrati so krstili njunega sina, ki ga je Anna prvič držala na ta dan. "Zaradi najine življenjske drame sva se odločila, da se bova poročila in sina krstila v bolnišnici. Imeli smo vse: obleko, belo tančico, krstno oblačilo, neverjetno ljubezen in solze sreče. Za to smo se odločili, ker nismo vedeli in še vedno ne vemo, kaj bo prinesel jutri … Nisem si predstavljala, da bom kdaj mama. Vse svoje moči sem dala v rojstvo Mateusza. Danes se moram boriti za to, da nas moja bolezen ne bi za vedno ločila …" piše Ania.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
