“Ko imam najbolj natrpan urnik, naredim največ”

Nastja prihaja iz družine s tremi otroki in trenutno zaključuje magistrski študij slovenistike, dela kot učiteljica slovenščine za tujce, v domači župniji pa poučuje verouk. Korošica je že vrsto let prostovoljka in ima pri 27 letih številne izkušnje z različnih področij.

Začela je kot animatorka na oratorijih, nato se je priključila Misijonski skupini Pridi, več let sodelovala v tehnični ekipi prostovoljcev Stične mladih, bila vključena v prostovoljski projekt pri Društvu za kulturo inkluzije Ljubljana, kot spremljevalka je sodelovala pri pohodih Planinstva za invalide, bila je del projekta POTA Brazilija 2018, prostovoljka mlade Karitas ... Najdlje pa vztraja pri skavtih, kjer sodeluje že 19. leto, od tega 9. leto kot voditeljica. "V življenju se mi mora ves čas nekaj dogajati. Ko imam najbolj natrpan urnik, naredim največ. Obožujem pustolovščine in spontane (večinoma nepremišljene) odločitve," pravi.

Ko je le mogoče, Nastja potuje, rada hodi v hribe, pozimi smuča in preživlja čas v naravi. Rada tudi posluša glasbo in glasno prepeva. V šali doda, da je kljub temu, da nima posluha, naredila nižjo glasbeno šolo, kjer se je učila igranja na "frajtonarco". Seveda ji veliko pomenijo tudi trenutki s prijatelji, družino in domačima ljubljenčkoma Bejbo in Bučko. Zase pravi, da je zelo zgovorna in ji je všeč, če ima veliko pozornosti, po drugi strani pa strastna kavoljubka priznava, da potrebuje tudi veliko miru in časa na samem.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva se zgodi redko, saj se mi ponavadi zjutraj vedno mudi, ker rada malo dlje pospim (nočna ptica), a kadar se zgodi, je videti približno tako: zbudim se brez budilke, po možnosti ob prvih sončnih žarkih, se raztegnem, vstanem in se Bogu zahvalim za nov dan. Nato se odpravim v kopalnico, za tem pa takoj proti kuhinji, kjer si skuham kavo in pripravim zajtrk, ki ga v miru pojem. In življenje se lahko zgodi! :)

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… si s tem pokažem, da se imam rada. Drugim namenjamo toliko pozornosti in komplimentov, nase pa večkrat pozabimo. Zato mi je pomembno, da si zjutraj vzamem čas in se uredim ter čez dan večkrat preverim, če še dobro izgledam. Rada se pohvalim, pri tem res nisem skromna. Sem mnenja, da s tem, ko smo všeč sami sebi, ko se imamo radi in skrbimo zase, oddajamo pozitivno energijo in dobivamo pozitiven odziv okolice. Kadar sem urejena, se počutim, da "mam to", sem bolj produktivna in se na splošno dobro počutim.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Črpam iz različnih zajetij. Velik vir moje duhovnosti so skavtske aktivnosti, kjer Boga doživljam v lepotah narave, po skavtskih bratih in sestrah, ki so mi poslani na pot, izzivih ... tu res čutim Božje delovanje. Vseeno pa najglobljo duhovno vez občutim pri svetih mašah. Še posebej ljube so mi intimne (skavtske) maše, pri katerih sodelujemo in prepevamo vsi. Z močjo "Duracel plus" pa se napolnim pri raznih slavljenjih. Rada se pošalim, da tam dobim Jezusa "direkt v žilo". :) Včasih mi je dovolj, da odprem aplikacijo s svetim pismom in preberem odstavek, dva ali poslušam kakšno duhovno pesem.

V zadnjih letih veliko hodim tudi v gore, tam imam občutek, da sem bližje nebesom. Predvsem pa visoko nad ponorelim svetom občutim mir v srcu.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite bližnjim in tistim stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Že od nekdaj sem človek prioritet. V zadnjih letih pa sem ta seznam še podrobneje razdelala in se posvečam ljudem in stvarem, ki mi res veliko pomenijo in tudi dajejo. Včasih sem samo dajala, nisem znala prejemati, to te iztroši, vsakemu enkrat zmanjka energije, zato vedno bolj previdno izbiram, kam jo usmerjam. Včasih moram izbirati med več dobrimi stvarmi, takrat se še zmeraj težko odločim, a vedno velja, komur prej obljubim, tisti ima prednost.

Sicer pa večino stvari, za katere sem se v življenju odločila, počnem ali sem počela z veseljem, nič mi ni bilo nikoli težko. Razen faksa. :) Ne da me ne bi zanimal, a je vedno ostajal zadaj zaradi neštetih obštudijskih dejavnosti in raznih projektov. A ni mi žal, saj sem v tem času doživela ogromno, česar verjetno ne bi mogla uresničiti, če bi se posvečala samo študijskim obveznostim. Vedno se šalim, da me je študij oviral pri vsem, kar sem počela, vseeno pa se zavedam, da je izobrazba pomembna za mojo prihodnost.

Zdaj, ko sem res že čisto pri koncu študija, si večkrat vzamem čas za kakšen celodnevni izlet ali pa združim več ljubih stvari, npr. druženje s prijatelji in hojo v hribe. Ves čas sem razpeta med Ljubljano in Koroško, a se skoraj vsak vikend vračam v domači kraj, da preživim nekaj časa z družino, kar predvsem zelo veliko pomeni tudi starim staršem.

5. Kakšno popotnico za življenje vam dajejo skavti?
Glede na to, da sem skavtinja že 19. leto, res lahko rečem, da so skavti postali moj način življenja in da sem to, kar sem danes, tudi oz. predvsem zaradi skavtov.

Že na prvih srečanjih sem se naučila stopiti iz cone udobja, saj sem bila precej zadržana, a sem se kaj kmalu vključila v skupino in ugotovila, da je tam zame varen prostor, kjer sem lahko jaz jaz. Kjer lahko zganjam norčije, pojem, četudi nimam posluha, se valjam po blatu, jem žuželke in se ne tuširam po več dni, namesto tega pa se namakam v ledeno mrzli reki, si veselo požvižgavam in hkrati razmišljam o naslednji norosti.

Skavti so mi dali pogum sprejemati nove izzive, naučila sem se biti sproščena, a vseeno znati načrtovati in ukrepati v kriznih situacijah. Predvsem pa sem se izurila v potrpežljivosti, opazovanju okolice in poslušanju drugih. Včasih, ko naštevam svoje kompetence in izkušnje, razmišljam, kje sem se toliko vsega naučila – večino pri skavtih. :)

Najpomebnejše, kar sem dobila pri skavtih, pa so ljudje. Spoznala sem ogromno srčnih, odštekanih, pogumnih ter sposobnih ljudi in prav vsak izmed njih je pustil sled. Verjamem, da mi bodo vse te dragocene izkušnje prišle prav pri marsikaterem izzivu v življenju.

6. V domačem kraju poučujete verouk. Kako se znajdete v primeru, da na kakšno radovedno vprašanje svojih veroučencev ne znate odgovoriti takoj?
Večkrat preprosto rečem, da bom vprašala Boga, saj je on ve vse. :) In to ponavadi res storim. No, včasih se najprej obrnem na g. župnika, strica Googla ali pogledam v kakšno knjigo. Sicer pa molim za razsvetljenje in milost, da bi našla odgovor ter način, kako odgovoriti na iskreno radovedna otroška vprašanja. Včasih se tudi zgodi, da ne znam najbolje razložiti kakšne stvari, takrat si pomagam s kakšnimi zabavnimi primerjavami iz vsakdanjega življenja, večkrat poskusim tudi kaj narisati, da bi si lažje predstavljali, in ker moje risarske (ne)sposobnosti otroke precej zabavajo, si ravno te stvari najbolj zapomnijo. :)

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Težko je sicer govoriti o hvaležnosti, ko je govora o smrti bližnjega, a iz te izkušnje sem se resnično največ naučila. Pred petimi leti je moja prijateljica doživela nesrečo. Osem mesecev je bila v bolnišnici, prestala nemalo operacij, bila v komi, se zbudila, potem se je spet poslabšalo. Skoraj vsak dan sem bila pri njej v bolnišnici, spremljala vzpone in padce in molila za njeno ozdravitev. Moja vera je bila v tem obdobju najšibkejša in najmočnejša hkrati. V takih trenutkih se človek zave svoje majhnosti in minljivosti.

Zdravniki so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, a Božja volja je bila drugačna. To je bila zame najtežja preizkušnja do takrat. Ko pogledam nazaj, sem hvaležna, da sem imela na voljo še teh osem mesecev, ki sem jih preživela z njo. Hvaležna sem, da sem se lahko poslovila od nje, predvsem pa, da sem jo poznala in imela privilegij biti njena prijateljica. Bila je čudovita, vztrajna, pametna in močna ženska. Živela je hitro, a polno. Vsak dan se spomnim nanjo, na njen zagon, močno voljo in strast do vsega, kar je imela rada. In v tem mi je zgled. Od trenutka, ko sem izvedela za njeno nesrečo, sem hvaležna za vsak dan, ko se zbudim, za vsak dan, ki mi je podarjen. Kar me spremlja od takrat, je misel, da nikoli od nikogar ne želim oditi s slabim občutkom ali slabo voljo, nikoli brez opravičila, želim, da bližnji vedo, kako jih imam rada.

Leto po tem pa sem se odločila, da želim nekaj svojega časa in talentov nameniti še otrokom in mladim na drugem koncu sveta. Tako sem se skupaj s še štirimi prostovoljci odpravila na POTA projekt v Brazilijo. Tudi ta izkušnja me je obogatila in mi spremenila pogled na marsikatero stvar v mojem življenju. V spominu mi ostajajo široki nasmehi in močni objemi otrok in mladih – v zahvalo, ker smo bili z njimi, jim posvetili svoj čas, se igrali z njimi, z njimi prepevali in plesali ... predvsem pa jim dali vedeti, da so pomembni. Njihova neomajna vera in zaupanje v Boga, hvaležnost za vse, čeprav živijo v groznem pomanjkanju, njihova ponižna drža ... vse to se me je močno dotaknilo in me tudi pretreslo. Hkrati pa me ta izkušnja vedno znova spominja, kako hvaležna sem lahko za vse, kar se nam zdi samoumevno, a ni.

Hvaležna sem za obe (pre)izkušnji, ki sta me naredili močnejšo, po drugi strani pa sem se naučila bolj ceniti svoje imetje ter biti bolj sočutna in skrbna do soljudi.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. (Flp 4,13)

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Topel (vroč) tuš, čaj, nežna glasba in večerna molitev pred spanjem. Vsak večer se Bogu zahvalim za dan, ki je za mano, in ga prosim za mirno noč ter blagoslov bližnjih.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… imamo v sebi nežnost, a hkrati izjemno moč. Ker smo lahko ranljive, a hkrati ponosne. Ker veliko govorimo, a znamo tudi prisluhniti. Ker smo prilagodljive, a neomajne v svojih prepričanjih. Ker ne razumemo moških in moški ne razumejo nas. No, to ni lepo, je pa zanimivo. :) Biti ženska je lepo, ker smo Božje umetnine.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.