Besede, s katerimi se je Bog predstavil Mojzesu – "Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov." (2 Mz 3,6) – in s katerimi molimo jutranjo Zaharijevo hvalnico, so se mi v času epidemije neopazno zalezle globoko v srce. Ne glede na to, da mi uspeva ohranjati zvestobo jutranji molitvi približno tako, kot uspe malemu mucku ujeti lasten rep, je Bog s svojo besedo nahranil mojo dušo. Z besedo, ki sem jo dojemala tako trdno zasidrano v začetek Stare zaveze, da nisem pomislila, kako prenosljiva in sporočilna je lahko še danes.
Obdobje epidemije je močno vplivalo na naša življenja, spremenjene razmere so v vsakega posameznika zarezale nekoliko drugače, različno globoko. Sama sem se iz obilja druženj, srečanj, duhovnih vaj, takšnih in drugačnih obslužbenih akcij in dela čez noč omejila na lasten dom osemčlanskega gospodinjstva. Prevzela me je globoka hvaležnost za to, da se drenjamo za kuhinjsko mizo in postavljamo v vrsto pred toaletnimi prostori.
Ob spremljanju prenosov svetih maš sem spoznala, da še pri nobeni maši nismo stali tako tesno skupaj in si v vseh letih do zdaj nismo podarili toliko objemov (in tudi nagajivo močnih stiskov rok) v pozdrav miru kot ravno v obdobju popolnega zaprtja družbe. To je odtehtalo vso slabo voljo ob nemirnih nogah, ki zlepa niso hotele obmirovati tistih minut na odmerjenem mestu.
Pri jutranji molitvi me je ob prvih pozdravnih besedah Zaharijeve hvalnice naenkrat prešinilo, kako preprosto so pravzaprav skozi dolga stoletja ljudje živeli vero. Moji (daljnji in bližnji) predniki. Bog jih je vodil in spremljal. Vrste generacij. Bog mojih očetov.
Niti sanja se mi ne, kako pogosto so se lahko udeleževali svetih maš, imeli možnost prisluhniti razlagam Božje besede in koliko so dejansko razumeli cerkveni jezik; kako so se učili verskih resnic, zapovedi in sploh spoznavali cerkveno učenje, ali so sami doživeli Božje usmiljenje, bili priča kakšnemu čudežu, koliko so poznali življenja svetnikov? Kakšne stiske, preizkušnje so doživljali? Kako so se soočali s trpljenjem? Kako so ohranjali upanje, spodbujali drug drugega? Nekaj trdnosti, odločnosti in vztrajnosti v veri je že moralo biti v njih. Nimam konkretnih odgovorov, toda že samo pogled nazaj mi je prinesel globok mir in tolažbo: isti Bog, Bog mojih očetov, je zdaj, v tem času, z nami.
Verjetno sem v verskem življenju deležna večjega udobja, predvsem kar se tiče dostopnosti Božje besede in drugih verskih vsebin po različnih medijih (od osebnih pričevanj do teoloških, svetopisemskih razlag). Zato to posebno obdobje raje izkoristim za poglabljanje in rast v veri, kot da bi se prepustila pritoževanju in tarnanju nad takšnimi in drugačnimi omejitvami. Nastopil je nekoliko intenzivnejši čas preizkušenj. Kako pomirjujoče so Pavlove besede iz Pisma Filipljanom: "Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Vse zmorem v njem, ki mi daje moč," (Flp 4,12-13).
Bog je dajal moč Abrahamu, Izaku, Jakobu …, apostolu Pavlu, mojim prednikom in zdaj daje moč meni, nam – vedno isti Bog živih, Bog, ki ljubi življenje. Zato smem celo upati, da ne bom obstala zadnja v vrsti rodov z vero v srcu. In veselim se nebes, ko bom gotovo dobila odgovore na vsa zgornja vprašanja in še kakšno anekdoto povrhu, saj Bogu ne manjka smisla za humor.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
