“Če bi sledila svojim strahovom, se ne bi poročila in imela otroka. Toda kakšno življenje bi to bilo?”

Italijanski tenorist Marco Voleri in njegova žena Giulia Aringhieri, paraolimpijska športnica, sta zbolela za multiplo sklerozo, vendar ju bolezen ni ustavila: z zaupanjem v Božjo previdnost sta si ustvarila družino.

Zakonca sta se spoznala na predstavitvi Marcove knjige z naslovom Simptomi sreče, kamor je bila povabljena tudi Giulia, njuno zgodbo predstavlja Radio Vatikan. Marcova pripoved o tem, kako je kljub bolezni uspel najti svoje "simptome sreče", je mlado športnico močno nagovorila, saj je tudi sama pri 21 letih zbolela za multiplo sklerozo.

Giulia se spominja, da tisti dan ni želela iti na predstavitev knjige, ker je malo pred tem sploh prvič spregovorila o svoji bolezni in je bila glede mnogih stvari še zelo negotova. Toplina in dostopnost članov Združenja bolnikov z multiplo sklerozo iz njenega domačega kraja sta jo prepričali, da se jim je pridružila. Po vrnitvi domov sta se z Marcom še večkrat srečala in njuno prijateljstvo je preraslo v ljubezen, vendar je Giulia čutila veliko negotovosti zaradi dejstva, da imata oba multiplo sklerozo.

Marco pojasnjuje, kako si nihče od njiju ni predstavljal, da bi se zaljubil v osebo z isto boleznijo. Nekega dne sta se preprosto znašla na razpotju: zavedla sta se, da morata razumeti, kaj naj storita, kako naj gresta naprej. Marco se še danes spominja Giulijinega vprašanja: "Kakšen smisel ima biti skupaj z dvojnim bremenom?" Pa tudi svojega takojšnjega odgovora: "Dve slabosti skupaj lahko postaneta moč. V matematiki dva minusa pomenita plus, ali ne?"

Kmalu sta se odločila za poroko na veliko veselje in presenečenje njunih družin in prijateljev. Giulia pravi, da je od tistega trenutka naprej multipla skleroza v njunih mislih prišla na dan le občasno, saj sta v središče postavila življenjski načrt: ljubezen in izgradnjo tega, česar sta si oba želela. "Seveda ni šlo brez težav," poudarja Giulia, "saj popolne družine obstajajo samo na televiziji".

Eden izmed najpomembnejših trenutkov v življenju Giulie in Marca je bilo rojstvo njunega sina Andree. Marco pravi, da je bil to eden izmed tistih dni, ki jih ne bo nikoli pozabil: 25. junija 2015 ga je namreč čakal tudi pomemben nastop, saj je moral v Torinu peti pred papežem Frančiškom. Giulia je dobila popadke nekaj ur pred njegovim odhodom in zelo težko je odšel od doma.

Andrea je prišel na svet le nekaj trenutkov prej, preden je Marco pred svetim očetom zapel prve note Vavilove pesmi Ave Maria. Kot sam pravi, je tisti dan doživljal močna in tudi nasprotujoča si čustva. Ko je odpel, je lahko pozdravil papeža in mu povedal lepo novico, on pa ga je blagoslovil in dejal, da je zelo vesel za njiju z ženo.

Marco in Giulia pričevanje o upanju že več let prenašata po svetu tudi s svojim delom. Po izidu knjige sta leta 2013 nastala združenje Simptomi sreče in recital z zgodbami in glasbo, ki so ga izvajali ne le po vsej Italiji, ampak tudi v Španiji, Grčiji, na Kitajskem, v Združenih državah Amerike in na Japonskem.

Marco pripoveduje, da so ga na teh potovanjih spremljali mnogi prijatelji iz sveta opere in gledališča: sopranistki Mariella Devia in Jessica Pratt, tenorist Fabio Armiliato, dirigent Peppe Vessicchio ter mnogi drugi, med njimi paraolimpijska športnica Giusy Versace, ki so želeli primakniti svoj prispevek in izraziti podporo. Dvakrat se jim je pridružil tudi kardinal Lorenzo Baldisseri.

Marco je pred dvema letoma postal umetniški direktor mednarodnega festivala Pietro Mascagni v Livornu. Tudi za Giulio so bila pretekla leta pomembna na poklicnem področju: postala je podkapetanka italijanske reprezentance v odbojki sede in lani se je ekipa prvič udeležila paraolimpijskih iger v Tokiu.

Kot pravi sama, je bil ta dogodek za vse članice zelo pomemben, dosegle pa so tudi lep uspeh, glede na to, da je ekipa nastala šele pred nekaj leti. Nastop na paraolimpijskih igrah je bil zanjo velika čast in tudi odgovornost: izrazila je upanje, da je bila lahko zgled mnogim mladim športnicam, ki sanjajo o tem cilju, kljub temu da se morajo v življenju soočati z boleznijo.

Ni namreč vedno lahko najti pogum za polno življenje, ko se pojavi bolezen; izziv te postavi pred izbiro: ali se predati in se zapreti vase ali pa se z njim pogumno soočiti. "Če bi sledila svojim strahovom, se ne bi poročila in imela otroka. Toda kakšno življenje bi to bilo?" poudarjata Marco in Giulia, ki svoje pričevanje skleneta s spodbudo: "Če lahko o življenju, ki si ga želiš, sanjaš, ga lahko tudi živiš."

Prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.