Težko je, če se človek počuti osamljenega, še posebej če vidimo, kako se drugi ljudje tako veselijo življenja. Za občutke osamljenosti sicer ni lahkih rešitev, vedno pa se lahko tolažimo z dejstvom, da je Bog z nami, še posebej v trenutkih, ko smo najbolj obupani.
S spodnjo molitvijo, prirejeno iz molitvenika z naslovom Katoliške urice iz 19. stoletja, lahko prosimo Boga, naj ozdravi naše osamljeno srce, nas približa svoji ljubezni in nam da prepoznati svojo nenehno navzočnost.
O, Bog, v svojem velikem usmiljenju, naj moja duša ne bo izgubljena.
Ko se spomnim vsega, kar si storil zame,
in vsega, kar si zame pretrpel, moj usmiljeni Zveličar,
ali lahko zanikam tvojo neomajno ljubezen, ki jo čutiš do mene?
K tebi molim; vate upam.
O, naj ne bom večno osamljen,
naj tvoja luč zasije nad mojo dušo.
Naj odslej nič več ne zmoti čistega veselja moje duše,
ki jo ti danes pomirjaš s svojo navzočnostjo.
Podari mi ljubezen in predanost,
ki bosta pomirili vse moje posvetne misli in skrbi
in bosta moje srce spremenili v blagoslovljen dom božanske ljubezni.
Naj te zdaj in vekomaj ljubim z vsem srcem,
z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem
in naj nikoli ne pozabim na tvojo navzočnost v svojem življenju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
