Težko otroštvo, kaotično najstništvo, zakon, ki ga je slabila nezmožnost, da bi imela otroke. Po vsem prestanem trpljenju je imela Martine L. pri 42 letih vsega dovolj in je temu želela narediti konec. Takrat je spoznala Kristusa in stopila je na pot odpuščanja.
"Bila sem rojena takoj za bratom in mama me ni sprejela, ker ni marala deklic. Bila je kruta, tako fizično kot verbalno. Ponavljala mi je, da sem gnoj, da sem dobra le za na smetišče. V to sem začela še sama verjeti in nizala neuspeh za neuspehom."
Martine je policistka v pokoju in danes lahko brez jeze pripoveduje o svojem bolečem otroštvu. Oče je vozil tovornjak in je bil vedno zdoma. Mama je bila nagnjena k nasilju, ki se je z alkoholom le še stopnjevalo.
Pri 16 letih je morala tudi po deset ur dnevno pospravljati, da je svoji roditeljici prinašala zaslužek. Ko je postala polnoletna, sta imeli še več konfliktov in takrat se je mami uprla. Za kazen je morala od hiše in je zabredla v alkohol, droge in seks.
"Kljub temu sem globoko v sebi čutila, da bi se rada iz tega rešila. Čeprav je bil Bog takrat popolnoma izključen iz mojega življenja, danes verjamem, da mi je krst, ki sem ga zgolj iz tradicije prejela pri dveh letih, dal notranjo moč."
Država ji je priskrbela stanovanje in Martine je začela opravljati manjša dela ter ob tem študirala. Pri 24 letih ji je uspelo vstopiti v policijske vrste. Ponudilo se ji je bolj urejeno in stabilno življenje in začela je verjeti v srečo. Spoznala je policista, se z njim poročila in globoko v sebi zakopala svojo tragično preteklost.
Rešena do skrajnosti
Vendar so se z možnostjo materinstva odprle stare rane. Kako naj postane mama, ko jo je lastna mati tako kruto zavrgla? Po dveh spontanih in dveh namernih splavih se je ločila in že v drugo končala na cesti. "Moje življenje je bilo kot niz trpljenja, navznoter sem bila popolnoma zlomljena … Mislila sem, da mi samo smrt lahko prinese mir."
Na dan, ko se je odločila vzeti življenje, je svoje orožje ponesreči pozabila doma. Pomislila je: Dan gor ali dol, s tem bom danes ali jutri končala.
Kakšna skrivnostna moč je prav tisti dan spodbudila to ateistko, da je vstopila v cerkev? Prišla je ravno sredi maše, kjer jo je neka dobrohotna navzočnost odvrnila od načrta. "Duhovnikove besede so me zadele naravnost v srce in oblile so me solze ..." Njena stiska je ganila župljanko, ki ji je ponudila svojo pomoč.
To je bil za štiridesetletnico začetek dolge poti sprave s seboj: spoved, 24 mesecev katehumenata, birma ter dve leti duhovnega spremljanja pri Skupnosti blagrov. Da bi se tudi globlje pozdravila, je hodila k agape terapiji, kjer je svojo preteklost podoživela pod Gospodovim pogledom:
"Bila sem med ljudmi, ki so mi želeli samo dobro. Pretreslo me je do obisti, zlasti moč bratske molitve. Vse do dne, ko me je spremljevalka prosila, naj odpustim svoji mami … Pomirjena sem bila skoraj z vsemi čermi svojega življenja, le s to ne: v meni je kipelo sovraštvo do nje, ki mi je storila toliko hudega."
Odpuščanje od zgoraj
V vsej svoji jezi se je Martine za pričo obrnila k Nebu: "V odgovor sem v sebi slišala glas, ki mi je rekel: 'Želim, da vstaneš! Izberi pot življenja in odpusti svoji materi. Če zavrneš to odpuščanje, se boš izgubila na poteh smrti, ki spremljajo tvoje življenje že od otroštva.'
Zadelo me je in šla sem v kapelo ter prosila Gospoda, naj v moje srce položi odpuščanje, ki sem ga bila popolnoma nesposobna izreči. V trenutku mi je bila dana ta milost in vse moje bitje je preplavil potok miru."
Po tem odločilnem dogodku je Martine mami, ki je umrla že pred dvema desetletjema, napisala pismo in ji ga odnesla na grob: "Odpustiti njej, ki mi je bila rabelj, je zame pomenilo novo življenje. Ko me začne zbadati bolečina, ker nisem mogla ustvariti družine, ta križ položim v Jezusovo naročje. Pomaga mi ga nositi, ker je odslej On zame vse."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
