"Sprva se je zdelo, da imam težave po koščkih ... Izpadanje las, bolečine v prstnih konicah, izpuščaj," se spominja Catherine Sims Kuiper. Počasi pa se je razvilo v nekaj grozljivega.
Izčrpavajoča bolezen
"Bolezen je začela hitro napredovati in mi je pobrala vso moč," je Catherine zapisala v katoliškem glasilu Church Life Journal. Njena "nenehna utrujenost" se je spremenila v "propadanje in izgubo mišic". Stvari so šle iz slabega na slabše. Ni več zmogla poskrbeti zase, kaj šele za svoje otroke.
"Postala sem povsem odvisna od moža, pri vseh vsakdanjih dejavnostih, in pozabila sem že, kako je, če človek lahko skrbi sam zase in za svoje otroke ali se z njimi igra." Izkazalo se je, da se nenavadna, huda bolezen imenuje dermatomiozitis, diagnoza, ki bi bila pogubna za vsakogar. Za Catherine pa je bilo to še posebej zaskrbljujoče, ne le zato, ker je bila mati treh otrok, mlajših od štirih let, ampak tudi zaradi njenega poklicnega dela.
Catherine je izvrstna in uspešna znanstvenica, docentka za izobraževanje na kolegiju Hillsdale. V času, ko se je bolezen pojavila, je delala in študirala na univerzi Notre Dame.
Zahteve po zaključku doktorskega študija ob skrbi za mlado in rastočo družino bi bile zagotovo dovolj velik izziv za vsakogar. Toda s pojavom skrivnostne bolezni se je Kuiperjevim življenje obrnilo na glavo.
Catherinin mož je prevzel vlogo rednega skrbnika svoje žene in njunih malčkov. Catherine sama je doživljala hudo otopelost, ki je bila v njeni izkušnji vdane katoličanke nekaj povsem neznanega.
"Telesna oslabelost je v določeni meri povzročila duhovno otopelost," je zapisala mlada žena. "Življenje je teklo mimo, jaz pa sem ga zgolj opazovala, brez posebnega zanimanja."
Romanje v Lurd
V tistem trenutku se je pojavila možnost romanja v Lurd. Catherine se spominja, kako je njena sestra "nekega večera vdrla v našo hišo z nenadno in povsem nepričakovano ponudbo, da bi romala v Lurd".
Pričakovala bi, da bo ob tej možnosti začutila navdušenje, da bo polna upanja. Navsezadnje je že vse življenje poznala zdravilno moč lurške votline: "Lurd je bil ena najbolj sijočih zvezd v ozvezdju živih legend, ki so okvirjale moje katoliško otroštvo."
Toda ugotovila je, da se je že preprosto vdala v svojo usodo. Ni si mogla kaj, da ne bi občutila določenih dvomov: "Čudeži so bili verjetno prihranjeni za ljudi, ki so bili zelo drugačni od mene," je premišljevala. "Jaz, večinoma zvesta in zelo povprečna grešnica, nisem mogla pričakovati, da se bo zgodilo kaj posebnega."
Z možem sta se odpravila do znamenite votline, kjer je dobila invalidski voziček: "Takrat sem lahko naenkrat prehodila največ nekaj metrov." Zdelo se ji je, da jo vsi opazujejo, ko je njen mož potiskal invalidski voziček in sta glasno ropotala po lurških tlakovcih. V znameniti lurški vodi pa se je zanjo nekaj spremenilo, nekaj zelo pomembnega.
"Ko sva prispela v vrsto za kopeli, so se vsi obrnili in naju s kretnjami vabili naprej – da, da, pridita spredaj, to očitno potrebuješ, moraš notri … V teh kopelih so spremljevalci, ki pomagajo bolnikom, če je treba, vsakega romarja primejo za roko in ga spremijo v vodo.
Svoje skoraj neuporabne ude sem ponudila ženski, stari približno toliko, kot je moja mama, ona pa me je nežno slekla in zavila v rjuho ter pospremila v vodo … Naročila mi je, naj "gledam Gospo", keramični relief Preblažene Device, na steni kopališča. "Povej ji, kaj potrebuješ. Ko boš naredila znamenje križa, bova začeli."
Prešibka, da bi se potopila, sem zabredla v vodo in obstala, ko mi je ena od spremljevalk po glavi zlivala vodo, druga je mrmrala zdravamarijo v francoščini, tretja pa je rekla: "Sv. Bernardka, prosi za nas."
Trenutek ozdravljenja
V lurški vodi, z glavo naslonjena na steno votline, je Catherine začutila, da se je v njej nekaj premaknilo. "Molila sem, kot da zelo resno mislim, ker sem prvič po dolgem času zares resno mislila ... Prosila sem jo, naj me ozdravi, ne kot pobožno formalnost, ampak zato, ker sem vedela, da to lahko stori."
Z mislijo na znano pesem katoliškega duhovnika, ki pravi: "Svet je poln Božjega veličastva", je Catherine zapisala: "Moj svet je bil znova napolnjen, z Božjim veličastjem, z njegovo milostjo, z močjo Matere, ki jo je Bog zaupal vsem nam."
Catherine je začutila globok notranji premik iz "sveta mehanske sile, ki se ga je bala", v "Marijin svet milosti in molitve, ki je prava sila v našem življenju". Ta premik ni bil "nič manj od čudeža".
Njeno telo zdaj počasi ozdravlja, čeprav piše, da ne ve, ali bo kdaj v celoti ozdravljeno. "Ne vem, ali bi to izboljšanje po dokaj strogih lurških merilih lahko označili za čudežno," odkrito pove. Toda resnično ozdravljenje, blagoslov, ki ga je doživela, je bilo duhovno in ne telesno: "Vem, da se je moja duša v tej vodi znova rodila."
Catherinina zgodba je le eden od mnogih neverjetnih dogodkov, ki jih ljudje doživljajo pri znamenitem lurškem studencu. Čudež usmiljenja Naše lurške Gospe je danes živ in zdrav, ne le v čudoviti votlini v Franciji, temveč povsod, kjer njeni otroci kličejo njeno ime.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
