Neodločni hrvaški kmet, ki je postal najmlajši škof na svetu

Alojzij Stepinac se je rodil kot peti od osmih otrok. Po osnovni šoli je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Zagrebu in leta 1916 maturiral. 29. junija, malo pred svojim 18. rojstnim dnem, je bil vpoklican v avstroogrsko vojsko in odšel za pol leta na Reko.

Kot vojak avstroogrske monarhije se je boril na italijanski fronti, dokler ni bil leta 1918 ranjen in zajet. V vojaškem ujetništvu se je naučil italijanščine. Po pestrem vojaško-političnem dogajanju prve svetovne vojne in razpadu monarhije se je Stepinac leta 1919 vrnil v domovino.

Vpisal se je na študij agronomije, da bi lahko pozneje pomagal očetu pri delu na obsežni kmetiji, a je še pred izpiti prvega semestra opustil študij. Vrnil se je domov ter postal upravitelj enega od družinskih posestev in član krajevne podružnice Katoliške mladine. 1922 se je udeležil mednarodnega srečanja Katoliške mladine v Brnu. Oče ga je nagovarjal k poroki, kar pa se je čez nekaj časa končalo s prekinitvijo zaroke z Marijo Horvat. Bil je neodločen in brez pravih načrtov, kako naprej.

Po začetnih dvomih in spodbudah nekaterih bližnjih prijateljev je Stepinac vendarle napisal prošnjo za vstop v semenišče. Oktobra 1924 je pri 26 letih odšel v Rim kot gojenec rimskega semenišča in študent na papeški univerzi Gregoriana. Tam je sedem let študiral teologijo in bil jeseni 1930 posvečen v duhovnika. Novo mašo je obhajal na praznik vseh svetih v cerkvi Marije Snežne v Rimu (santa Maria Maggiore).

Po opravljenem doktoratu ga je škof poklical nazaj v domovino. Čeprav je želel postati župnik, ga je škof vključil v delovanje škofije. Na pobudo Stepinca je škof 1931 ustanovil Karitas v Zagrebu. Istega leta je bil Stepinac na veliko presenečenje vseh imenovan za pomožnega škofa.

Zagrebški škof Bauer se je zaradi starosti moral umakniti s škofijskega sedeža, a izbira naslednika je bila zahtevna, saj je moral poleg papeža kandidata potrditi tudi kralj. Po več zavrnitvah so dosegli soglasje in Stepinac je bil določen za naslednika. Polno vodstvo škofije je prevzel leta 1937 in postal najmlajši škof na svetu. Leta 1952 pa ga je papež Pij XII. imenoval za kardinala.

Že od leta 1936 se je dobro zavedal grožnje, ki jo je za Jude pomenil nacizem. Zbiral je sredstva in pomagal na begu mnogim Judom in njihovim družinam. V svojih nagovorih pred vojno je ostro obsodil nacistično ideologijo. Po ocenah zgodovinarjev je pred smrtjo rešil vsaj pet tisoč Judov ter pomagal mnogim drugim, med njimi tudi nekaj duhovnikom in redovnicam judovskega rodu. Prav tako je pomagal mnogim slovenskim duhovnikom in bogoslovcem, ki jih je okupator pregnal iz domovine. Ves čas je bil glasen nasprotnik nacizma in je spodbujal vse ljudi k uporu in pomoči.

Tudi po koncu vojne je Stepinac nasprotoval diktatorju Titu in ukrepom proti Cerkvi. 18. septembra 1946 je bil aretiran in po montiranem procesu obsojen na 16 let prisilnega dela. Njegova izpustitev je bila pogoj za pomoč ZDA Jugoslaviji, zato je bil izpuščen. Ker ni želel zapustiti Jugoslavije, je leta 1951 odšel do smrti (1960) v hišni pripor v župniji Krašić. V času zapora je bil mučen, zastrupljen, izpostavljen nevarnemu sevanju, prav tako so mu dnevno v hrano dajali strup, ki je v priporu povzročil bolezni in smrt. Čeprav ni umrl zaradi mučenja, ampak zaradi njegovih posledic, je bil razglašen za mučenca.

Danes je pokopan v zagrebški stolnici, kjer se k njemu zgrinjajo velike množice romarjev. Janez Pavel II. ga je 11. septembra 1994 razglasil za blaženega.