V požaru je skoraj zgorel, kar mu je spremenilo življenje

Álvaro Trigo je 27-letni moški iz Madrida, najstarejši od petih bratov in sester. Njegove otroške sanje so bile, da bi postal gasilec, a so ga starši prepričali, da združi študij in univerzitetno kariero.

Že na univerzi je spoznal ljudi, povezane s svetom športa, in se začel udeleževati maratonov po Španiji in drugod po Evropi.

V nekem trenutku se je odločil, da se prijavi na ironmana, atletsko tekmovanje, na katerem mora vsak tekmovalec preplavati dobre štiri kilometre, prekolesariti približno 180 kilometrov ter na koncu preteči še maraton. Za to je treba biti v zelo dobri fizični kondiciji. Álvaru je uspelo, da je tekmovanje končal na drugem mestu v svoji skupini.

Bil je v zelo dobrem obdobju življenja. Opravljal je izpite, slavil je na gasilskih tekmovanjih, v športu je dosegal dobre uvrstitve. Danes priznava, da je živel življenje, ki se mu je zdelo zelo smiselno, a je bil v resnici zelo sebičen.

Živel je tako polno, da se mu je celo spanje zdelo kot izguba časa.

Življenje ga je prvič preizkušalo, ko je leta 2017 v prometni nesreči izgubil sestro. Kljub grozi, ki so jo prestajali, se je njegova družina močneje povezala.

2. februarja 2018 je bil deležen še ene velike preizkušnje. Ta datum je na njegovem koledarju označen kot nova priložnost, ki mu jo je dal Bog, da zaživi svoje življenje s pravim smislom.

V podeželski hiši svoje babice v Sierra de Andújar (v Andaluziji) je Álvaro prižgal kamin, se spotaknil in iskra je poletela na kavč, ki je začel goreti. Álvaro je poskušal pobegniti iz ognja, a so bila vrata na žalost zaklenjena in ni mogel ven.

Slekel je oblačila, ki so dobesedno razpadala, in v tistem trenutku ga je obšla misel: "Tukaj bom umrl". Nazadnje mu je nekako le uspelo odpreti vrata in z mokro krpo v ustih je stekel do hiše sorodnikov v bližini, ki so poklicali rešilca.

Že na oddelku za intenzivno nego so zdravniki njegovim staršem povedali, da se možnosti za preživetje gibljejo med 10 in 20 odstotki. Njegova diagnoza je bila huda dehidracija, nedelujoča pljuča in opekline po 63 odstotkih telesa. Da ne bi trpel, so ga zdravniki dali v umetno komo.

Po 10 dneh se je sedacija zmanjšala in zbudil se je brez občutka za prostor. Takrat so se starši odločili, da mu ne bodo povedali resnice o njegovem stanju in so ga raje razveselili z mnenjem zdravnika, da bo naslednje leto lahko tekel na maratonu.

Najtežje pri njegovem bivanju na bolnišničnem oddelku za zdravljenje opeklin so bile blodnje, ki so jih povzročila zdravila in zaradi katerih ni mogel razlikovati med resničnostjo in fikcijo. Tako je nekoč zaznal, da zdravniki merijo njegovo telo za krsto.

Ko je bil premeščen na splošni bolnišnični oddelek, se trpljenje ni zmanjšalo. Doživljal je veliko osamljenost, strah ob pogledu na svoje hudo poškodovano telo, okužbe, tedenske operacije, izjemno boleče celjenje ran. Bil je tako šibak, da mu niso smeli dajati preveč zdravil, zato je bila bolečina nepopisna.

Álvarova prednost je bila, da je bil pred nesrečo zelo dobrega zdravja. Zdravljenje je sprejel kot izziv. Posvetil se je snemanju kratkih videov iz bolnišnice, da bi spodbudil druge, ki so se znašli v podobni situaciji kot on sam. Vsak dan je bil korak naprej k njegovemu okrevanju.

Druga točka v njegovo korist je bila podpora zdravstvenega osebja, medicinskih sester, družine in prijateljev, ki so ga hodili obiskovat dan za dnem ter ga ves čas spodbujali.

V štirih mesecih v bolnišnici, ki jih je preživel v popolni izolaciji, je prestal približno 13 operacij.

Priznava, da je v tem času dosegel dno in se znašel iz oči v oči z Bogom ter svojim preteklim življenjem. Odločil se je, da bo, če bo prišel iz bolnišnice, spremenil svoje življenje in ga napolnil s pravim smislom.

Od takrat se je njegovo življenje popolnoma spremenilo in posvetil se je izzivom na dolge razdalje, pri čemer sodeluje z nevladnimi organizacijami in fundacijami.

Zahvaljujoč vrednotam športa, samoizpopolnjevanja in vztrajnosti je dosegel rekordno hitro okrevanje ter leto po nesreči uspel preteči težko pričakovani seviljski maraton. Tam je dosegel drugo mesto. Po podelitvi pa je svojo medaljo odnesel v bolnišnico. Tam je dejal: ​​"Nagrada ni samo moja, ampak tudi od vseh, ki so mi pomagali."

Od takrat naprej se je začel udeleževati različnih izzivov, pri katerih je vsak korak, vsaka poteza postala gesta solidarnosti in ne negovanje lastnega ega.

Njegov nedavni izziv prek Fundacije What Really Matters je bil tek na 50 kilometrov (sedem ur in pol teka) med devetimi domovi za starejše v Madridu, pri čemer je s seboj nosil več kot tisoč pisem, ki so jih študenti z različnih šol in inštitutov napisali starejšim.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.