Prehoditi Camino de Santiago je nekaj, o čemer sanjajo mnogi, in nekaterim tudi res uspe. Med njimi je tudi Petra Nastran, popotnica, fotografinja, ljubiteljica gora in narave, ki o svojih popotovanjih občasno pripravi tudi kakšno potopisno predavanje. Pravi, da zanjo obstaja življenje pred Caminom in življenje po njem. Kaj ji je dal, kako jo je presenetil in kaj vse doživlja ob samotni hoji po slovenskih ali tujih poteh, preberite v intervjuju z njo.
Kaj vas je vodilo k odločitvi, da prehodite Camino?
Preden sem se spomladi leta 2017 odpravila na svojo prvo večdnevno pot, to je gorenjsko vejo Jakobove poti od Ljubljane do Višarij, sem to slišala od ljudi, ki so že prehodili "pravi" Camino v Španiji. To, da se tam zgodi nekaj posebnega, sem brala v nešteto knjigah s to tematiko, in nezadržno me je klical glas prostranih španskih polj. Petdnevna gorenjska Jakobova pot je bilo moje prvo romanje, na katerem sem prvič izkusila čarobnost samotne večdnevne hoje. Pot me je začarala in že čez dobro leto dni sem se odzvala francoski Jakobovi poti.
Pravite, da obstaja življenje pred Caminom in življenje po Caminu. Kakšno je bilo vaše življenje prej in kakšno po njem?
Sama pot se zapiše za večno, a največje spremembe se dogajajo po prihodu domov. Na Caminu spoznaš ljudi, s katerimi ustvariš doživljenjsko vez, v tvoje življenje prinašajo tisto nekaj ter ga bogatijo. Vsak dan se spomnim trenutkov s poti, z nekaj romarji iz tujine sem redno v stiku prek spleta, moje stene krasijo slike s poti. "Naključja" želijo, da srečaš človeka, ki je bil tudi tam, ali pa v knjigarni "naključno" vzameš v roke knjigo o Caminu …
Kaj vam je dal Camino?
Caminu rečem: "Hvala, da sem imela možnost hoditi po tvojih poteh." Diamant v krhkem svetu. Camino mi je dal izkusiti sebe v popolni svobodi, hkrati mi je pokazal največjo temo. Je kot življenje: noč in dan, črno in belo, vse v ravnovesju. Z vsem bitjem sem uživala v družbi romarjev ali največkrat – v družbi same sebe. Se mi zdi, da se vsaj enkrat moraš na daljšo pot odpraviti sam. V družbi sonca, dolge poti na obzorju, vse potrebno pa shranjeno na hrbtu, z lahkim korakom ter pojočo dušo. Vse to ima neustavljiv čar, ki ga iščeš znova in znova, do konca življenja. Camino prinese tisto, kar potrebuješ – čisto fizično, in pa še več tistega, kar ti daje možnost za spremembe tvoje notranjosti.
Ali ste o sebi spoznali kaj, česar prej niste vedeli? S katerimi (nepričakovanimi) temnimi platmi sebe, pa seveda tudi svetlimi, ste se srečali tam, pa se drugače verjetno ne bi?
Dal mi je uvideti, da ni nič samoumevno, in dal mi je uvideti, da ni vse odvisno le od mene. Lahko se prepustim, spustim, in sem vodena ter počakam, da življenje stori prvi korak. V tem omejenem zemeljskem času se vsak znajde po svoje, brez navodil, s stvarmi v življenju pa se ubadamo po svojih najboljših močeh danega trenutka. Enako je na poti in zato zares velja: Camino je življenje. Stvari zložimo v svoj nahrbtnik in se podamo – v neznano.
Kaj je bila največja preizkušnja na vašem Caminu?
Navadno je tako, da je pot precej drugačna od naših predstav. Čeprav sem bila pred potjo uhojena in sem na določenih odsekih poti kar letela, se mi je zgodil boleč nart, zaradi katerega sem boleče šepala, dnevne etape sem skrajšala za polovico, bile so solze, nemoč, jeza, žalost. In bilo je to, da sem prelomila obljubo sama sebi – da se pravi romarji ne vozimo in častno prehodimo celotno pot.
Nikoli ne bom pozabila svojih občutkov, ko sem se nekaj dni pred koncem poti odločila iti na avtobus. Moje telo je želelo počivati, noga je bolela, s hojo tisti dan ni šlo. V Palas del Rei sem šla na avtobus do Arzue (približno 40 kilometrov). V srcu grenkoba, v glavi pa neutišajoč glas, da se mi je zgodil ta presneti avtobus! Podobe sebe na avtobusni postaji pa si celotno preostalo pešpot nisem mogla izbiti iz glave.
Kako se je končala zgodba z avtobusom?
V Santiagu zaradi njega nisem našla miru in zato sem se že drugi dan, s potrdilom o prehojeni poti v nahrbtniku, odpravila na avtobusno postajo v Santiagu, se peljala nazaj do kraja Palas del Rei ter hodila do kraja Melide, prespala v albergu in nato naslednji dan pešačila do Arzue. V tem malem kraju je bil moj Camino dokončan.
Kaj je bilo v ozadju glasu, ki me je spominjal na avtobus? Sram in strah pred neuspehom. Če sem se na začetku poti počutila veliko, me je tu Camino pomanjšal, me naredil nemočno in kot tako iz pravega materiala za spremembe. Le majhni se lahko spet dvignemo ter postanemo drugačni. Hkrati mi je dal lekcijo, da ne sodim poti drugih. Vsak ima svojo pot, pravo zanj.
Menite, da je Camino za vsakogar? Ali gre za izziv, ki ni primeren za vsakega človeka?
Camino je primeren za vsakogar, ki se za to odloči. Človeška volja je nepredstavljivo močna in če se odločimo, nas bo Camino sprejel. Ne skrbite za kondicijo, saj boste v enem tednu prehodili čez 100 kilometrov in vaše telo bo vsak dan močnejše. V času mojega romanja po francoski Jakobovi poti je bil tam 77-letni Američan, romarji pa so večkrat omenili Argentinca, starega krepko čez 80 let. Zdi se mi, da so taki "odhodi v puščavo" nujni v življenju vsakega človeka, saj nenehni stiki z ljudmi in tonami informacij izčrpavajo naše telo ter dušo. Človek pa je bitje, narejeno za počasno življenje.
Povejte nam kaj o slovenskih Jakobovih poteh, ki ste ju prehodili. Na kakšen način se razlikujejo od španskih?
Slovenska Jakobova pot je čudovita. Vedela sem, da ima Slovenija prelepo, čisto naravo, a nisem si mislila, da je prav zares tako lepo! In hoja je najboljši način odkrivanja te lepote. Po gorenjski Jakobovi poti sem hodila konec marca 2017, ko so bila jutra še zimsko hladna, dnevi pa spomladansko topli, idealne razmere za hojo. V Sloveniji je potrebno malo več iznajdljivosti glede prenočišč, saj nimamo organiziranih prenočišč za romarje (albergov) kot v Španiji. Spala sem v samostanih, v Kranjski Gori v apartmaju ter na Višarjah v penzionu, ki ga vodi zamejski Slovenec Jure Prešern. Povsem nenačrtovano sem Višarje dosegla na predvečer svojega rojstnega dne, prelepo.
Po dolenjski Jakobovi poti sem hodila julija 2020, bila v idilični Kostanjevici, na zelenih Gorjancih, v osamljenih vaseh ter se prepuščala darovom poti – na pot so mi prišle robidnice, zgodnja jabolka, radodarni domačini. Spala sem v gostilnah in zasebnih prenočiščih. Doživela sem tudi pravo apokalipso, ko sem sama spala v leseni lopi v vasi Gombišče, in se je ponoči razbesnela nevihta z grmenjem, bliskanjem in točo. Še en trenutek popolne majhnosti, nebogljenosti, prepuščanja ter zaupanja.
Ste velika popotnica, ljubiteljica narave, fotografinja … Kako v naravi odkrivate presežno, Boga, kaj vas vaši sprehodi učijo?
Narava je vse in njena zdravilna moč je neomejena: pljuča zadihajo, noge so v svojem naravnem elementu, notranjost vpija vonjave ter svetlobo. Kot sem opisala že zgoraj – če imamo oči odprte, vidimo, da Narava – Pot – Življenje neprestano komunicirajo z nami.
Če čutimo bolečino – kaj nam ta hoče s tem sporočiti? Naj se ustavimo? Več počivamo in končno slišimo svoje telo? Končno pridemo do tega, da nam ni treba storiti tega in tega in da lahko v miru preberemo tisto knjigo, pokličemo prijatelja, vzamemo v naročje otroka? Se objamemo v tem, da so naše sposobnosti omejene ter da se nam ni treba nikomur dokazovati, še najmanj sebi?
Če čutimo radost in opazimo lepoto, kaj ni trenutek, ko spregovori On? Govori pa tudi v temnih dnevih, saj nas želi preobraziti. Narava ni lepa zaradi klasične lepote, lepa je zaradi ravnovesja – vsega je ravno prav, vsak cvet je po svoje zanimiv, vsako drevo posebno. Včasih se ne morem načuditi vsem čudovitim stvarem, ki jih vidim. Lepo je celo zlomljeno drevo, lepo je poškodovano deblo, ki se je odebelilo in s tem zaščitilo svojo rano. Ponosno raste naprej, srka hranila zemlje ter daje zavetje pticam. Vse to daje spoznanje in moč, da te podobe preslikavam v svoje življenje. Včasih mi uspe, velikokrat mi ne. A vem, da mi bo življenje že jutri ljubeče ponudilo drugo priložnost, da bom vadila točno tam, kjer sem šibka, ali pa mi pokazalo, naj bom ponosna na svoje močne točke. Vedno pa vem in zaupam, da je tam Nekdo, ki me bo peljal do točke, od koder bom lahko dosegla cilj.
