S cigareto v roki je dejala, da bo nekoč slavna nuna

"Mene ni strah umreti. Zakaj bi me bilo strah smrti, če se bom srečala z Njim, po komer sem vedno hrepenela?" so besede 33-letne redovnice Klare Crockett, ki je umrla leta 2016 v hudem potresu. Njena življenjska zgodba je prikazana v dokumentarnem filmu All or Nothing (Vse ali nič), ki so ga v slovenščino prevedli pri Studiu Siposh in si ga lahko brezplačno ogledate na spletu.

Klara je odraščala v mestu Derry na severu Irske, poznanem kot nemirnem okolju zaradi nesoglasij med katoličani in protestanti. Njena družina ni bila katoliška zaradi verskih, temveč političnih razlogov. Medtem ko so si katoličani prizadevali za združeno Irsko, so protestanti stremeli k pridružitvi k Veliki Britaniji.

Klarina osebnost je bila resnično navdihujoča. Bila je energična, živahna in vedno polna optimizma. Njeni bližnji pripovedujejo, da se je razumela z vsemi in je bila vedno v družbi. "Nič je ni motilo, vsemu se je prilagodila," se spominja Klarina sestra Shauna.

Od malega je imela željo biti slavna. Imela je naravni talent za igranje, vedno je imela glavno vlogo v šolskih nastopih in predstavah. Na neki šolski predstavi jo je opazil agent in jo povabil na igralski tečaj. Pisala in režirala je za gledališče ter dobivala vloge v filmih in oglasih. Pri 15 letih je dobila vlogo povezovalke na programu za mlade, kar je bilo prej vedno rezervirano za otroke uveljavljenih igralcev. Hitro je prišla do uspeha, denarja in pozornosti. Pri 17 letih je rada hodila na zabave in začela popivati.

V enem od pričevanj pripoveduje: "Moje življenje je bilo vedno na vse ali nič. Slavna igralka ali nič, belo ali črno. In lahko bi tudi rekli, da sem ljubezen iskala na krajih, kjer je nisem našla. Imela sem fante, veliko prijateljev, prijateljic, veliko uspeha v gledališkem svetu. Posnela sem film, delala kot povezovalka itn. Ampak čutila sem, da me to ne napolnjuje."

Oglejte si Klarino življenjsko zgodbo v sliki in besedi:

Roland Colhoun, duhovnik v župniji s. Klare, je okoli leta 2000 dobil prošnjo sester Doma Matere, da bi prišle na srečanje mladinske skupine predstavit njihovo skupnost. Kot posledica tega srečanja je bila s. Klara posredno povabljena v Španijo. Nekega dne jo je namreč poklicala prijateljica Sharon, ki zaradi vnetja slepiča ni mogla iti, in jo vprašala, ali bi šla s skupino ljudi na brezplačen izlet v Španijo. Klara si je predstavljala, da gredo v Španijo žurat, zato je privolila.

Bila je precej nejevoljna, ko je na dan odhoda spoznala, da je skupina pravzaprav namenjena na romanje, t. i. srečanje velikega tedna. "To ni bilo naključje, bila je Božja volja, da je prišlo do menjave v zadnjem trenutku," je prepričan koordinator romanja Thomas Gallagher. Ena od sester iz španske skupnosti se spominja, da je v času romanja pogledala skozi okno in na tleh videla ležati Klaro, kako se je sončila, čeprav takrat sploh ni bilo vroče.

Sestre so jo ob prvem stiku opisovale kot živahno, energično in zelo prepričano samo vase. Na prvi vtis je delovala površinska in nepristna, kar se je pozneje izkazalo za veliko zmoto. Ustanovitelj Doma Matere oče Rafael je že takrat verjel, da v sebi nosi poklicanost v redovništvo.

Na romanju se je na veliki petek na prigovarjanje drugih udeležila obredov v Cerkvi. Dejali so ji, naj gre, kot je to običajno, poljubit križ. Ker so to počeli vsi, se je postavila v vrsto, da bo poljubila križ, kar ji sicer ni nič pomenilo. Ko je bila na tem, da bo poljubila križ, se spomni pogleda na Križanega. V tistem trenutku je začutila Božje usmiljenje in spoznala, da so njeni grehi pribili Jezusa na križ. Začela je jokati in se pokesala vseh svojih grehov. Sklenila je, da se mora spremeniti. Dogodek jo je tako pretresel, da je v sebi začutila klic v redovništvo. Hkrati se je borila s tem, da bi bila slavna.

Po velikem tednu se je vrnila na Irsko. Nekatere sestre so dejale, da se ne bo vrnila, oče Rafael pa ni izgubil upanja. Na Svetovni dan mladih se je udeležila romanja v Rim, kamor jo je povabil.

Sledilo je še tritedensko romanje z Domom Matere, kjer jo je Bog nagovoril, naj živi v uboštvu, čistosti in pokorščini. Iskala je razloge, zakaj ne more živeti kot redovnica. "Postala naj bi slavna: Bog, ali ne veš tega?" Spomni se Njegovega odgovora: "Če te tega prosim, ti bom dal moč in milost, da boš to zmogla." Ta trenutek je bil začetek njenega zavedanja o smislu njenega življenja.

Nekoč je s cigareto v roki prišla do očeta Alfonsa in mu dejala, da bo postala slavna nuna. Znova si je zadala cilj, da bo živela drugače, a se tudi tokrat ni spremenila. Tisto leto je živela najslabše. Sobotna popivanja so se spremenila v vsakodnevna, zaradi pijanosti je pristala celo v bolnišnici. Hotela je živeti po svoje, a Bog je bil vztrajen.

Še eno močno izkušnjo je doživela med ustvarjanjem filma v Angliji. V hotelski sobi je med gledanjem urnika za naslednji dan veliko prejokala. Vedela je, da lahko postane še bolj prepoznavna, hkrati pa je čutila, da je dosegla vse, toda znotraj nje je vladala praznina. Vedela je, da se mora odpovedati vsemu, kar jo je vodilo stran od Boga. Postopno je nehala s snemanjem filmov, kar je bila največja žrtev v njenem življenju. Željo po slavi je zasenčilo poslanstvo, da ljubi, živi in oznanja Resnico.

Klarin oče pripoveduje, da je bila njena odločitev za posvečeno življenje čisti šok, glede na to, kako je prej živela svoje življenje. "Smejali smo se temu. Mislili smo si, da bo šla tja, naslednji teden pa bo že nazaj. Nikoli ne bo zdržala," se spominja mama.

"Prišli smo na nekaj idej, da nas je pustila in se šla zabavat. Ali da je nekoga spoznala in šla živet v Španijo. Nikoli nismo verjeli, da bo res postala redovnica," dodaja Klarina prijateljica. Druga prijateljica ji je dejala, da si uničuje življenje.

Na dan, ko je odhajala od doma, jo je mama na kolenih prosila, naj ne hodi, bila je vznemirjena, kaj se dogaja s hčerko. Klara je vztrajala. "Seveda ljubiš svojo državo in svojo družino, ampak Bog je vreden vsega tega."

Ko je prispela v Španijo in postala kandidatka, se je začelo njeno oblikovanje. Z lahkoto se je naučila govoriti špansko, sicer pa ji je bilo težko. Prišla je z vsemi posvetnimi razvadami, ni bila vajena fizičnega dela. Ena od sester se spominja, kako je na začetku oboževala, ko je bila v središču pozornosti, pozneje je postopno vse to izginjalo in zgodilo se je nasprotno, želela je biti v ozadju.

Njen menedžer jo je večkrat klical, da bi jo prepričal, naj se vrne, ker zapravlja svoje življenje. Na začetku je imela skušnjavo, da bi se res vrnila, toda imela je močno voljo in bila je zelo odločna.

Po dveh letih je 16. julija 2003 vstopila v noviciat in popolnoma sprejela nov način življenja. Bila je na voljo za katerokoli delo. Bila je nekoliko nerodna, ampak njena naravnanost je bila nad tem. Zavedala se je dejstva, da ona ni nič in da je On vse. "Ko se je česa lotila, je to naredila najbolje možno. Z vso močjo: prav nič je ni zadržalo," pripoveduje ena od sester. Tudi če se je slabo počutila, ni tarnala in je nadaljevala z zadolžitvami, kot da ne bi bilo nič.

11. februarja 2006 je dala prve zaobljube in že naslednji dan odšla v skupnost v Belmontu, kamor je bila poslana. Bivala in pomagala je na različnih koncih sveta, delala je v šolah in pomagala v bolnišnici za dolgotrajne in neozdravljive bolezni. Hitro se je povezala predvsem z otroki, ki so jo oboževali. Njeni učenci jo opisujejo kot polno življenja, ljubezni in smeha.

Večne zaobljube je prejela 8. septembra 2010. Izbrala si je geslo Sama, samo s Kristusom.

Leta 2012 je odšla na apostolsko delo v kraj Playa Prieta v Ekvador. 11. aprila 2016 so območje prizadele poplave. Poplavljena je bila cela šola.

16. aprila je s. Klara učenke v 1. nadstropju učila igranja na kitaro, ko je območje zajel še silovit potres. Štirinadstropna stavba sester se je popolnoma porušila. Ven so uspeli spraviti tri sestre in dve dekleti, s. Klara in pet deklet je bilo pogrešanih. Njihova trupla so pod betonskimi ploščami našli naslednji dan.

33-letno s. Klaro so pokopali 2. maja 2016 v rojstnem Derryju na Irskem. Tudi po tragični smrti se je dotaknila številnih src. Domačini v njenem rojstnem kraju so prejeli veliko milosti in bili deležni številnih spreobrnjenj. Njena sestra med drugim pričuje, da je prav zaradi nje začela hoditi k maši. Prav tako njeno prisotnost čutijo v šoli na drugem koncu sveta, ki so jo po potresu popolnoma obnovili.