Vprašanje bralke:
Kaj predlagate glede terapevtske obravnave, ko otrok doživi travmo? Je bolje, da se vključi samo otrok, ali tudi starši, ali vsi skupaj? Sama sem zelo pretresena in se bojim, da ne bi s tem dodatno bremenila otroka. Po drugi strani pa tudi ne želim, da bi dobil sporočilo, da o tej stvari ne želimo govoriti. Ne bi rada otroku škodovala, hkrati pa bi rada naredila vse, kar lahko.
M.
Odgovarjata Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta:
Študije kažejo, da je sodelovanje staršev v terapevtski obravnavi otrok pomembno vplivalo na izboljšanje stanja pri otrocih. Pri zmanjševanju vedenjskih težavah otrok je vključenost staršev celo pomembnejša od vključenosti otroka v obravnavo. Prav tako obstaja močna povezanost med čustvenim odzivom staršev na otrokovo travmo ter otrokovimi vedenjskimi težavami, kakor tudi otrokovimi ponotranjenimi oz. čustvenimi težavami.
Da je pomembno, kako starši reagirajo, ko otrok razkrije travmatični dogodek, oz. koliko ga takrat podpirajo, priča podatek, da je podpora staršev pred obravnavo povezana z nižjo stopnjo tesnobnosti in depresije pri otroku po obravnavi.
Nekateri starši se lahko odzovejo tudi tako, da se o tem nočejo pogovarjati. Ugotovili so, da je izogibajoče vedenje staršev glede soočanja z otrokovo travmo napovedovalo vedenjske težave otroka kljub njegovi vključenosti v obravnavo. Hkrati pa je podporno starševsko soočanje z otrokovo travmo povezano z zmanjšanjem otrokovih čustvenih in vedenjskih težav po obravnavi.
Nasprotni učinek glede teh dveh vidikov pa so zabeležili pri starših oz. skrbnikih, ki so se na otrokovo pripovedovanje o travmatičnem dogodku odzivali z ignoriranjem ali obtoževanjem otroka. Če se starši že v začetku izogibajo soočenju z otrokovo travmo, pride do pogostejše predčasne prekinitve terapevtske obravnave, kar je razumljivo, ker je to tudi namen izogibanja.
Zmanjšanje starševskih nefunkcionalnih prepričanj glede travme je povezano s slabitvijo morebitne posttravmatske stresne motnje pri starših. Če se staršem izboljša stanje depresije (ki je morebitna posledica odziva na otrokovo travmo), to napoveduje tudi izboljšanje na istem področju pri otroku. 82 odstotkov staršev in otrok, ki so bili vključeni v terapevtsko obravnavo ločeno in nato še skupaj, je ocenilo, da so bila skupna srečanja najbolj prijeten in koristen del terapevtske obravnave.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
