“Rada pričujem o upanju, ne koliko je meni hudo”

"Nihče ne ve, kakšne so zgodbe za obrazi," je prepričana Špela Furman, vzgojiteljica, animatorka, skavtinja, od malega predana športu, idejna pobudnica, kitaristka in pevka, misijonarka in udeleženka molitvenih skupin.

Zaradi hudih zdravstvenih težav in drugih težkih preizkušenj je bila prisiljena opustiti veliko dejavnosti, kar pa ni zlomilo njene globoke vere in upanja. Sedaj je v ospredju njena vloga žene in matere treh otrok, še vedno se ukvarja z glasbo in prevajanjem tujih duhovnih pesmi, predvsem jo napolnijo sredini slavilni večeri Prenove v duhu ter molitev rožnega venca.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva?
Idealen začetek dneva bi bil predvsem spanje do dvanajstih, saj sem izrazito večerni tip. Potem bi imela zajtrk. Zaradi Fiata se zdaj zelo trudim, da jem že zjutraj. Potem bi šla ven na svež zrak. Dan seveda vključuje še pesmi in in vsaj kakšen sprehod, kolesarjenje, plavanje. Najboljše ob tem pa je, da ko se zgodi tak dan, mi otroci dajo svoj mir. Ali pa se prikradejo v posteljo tako prisrčno, da si jih neizmerno vesel in komaj čakaš, da greš v nov dan.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Z urejenostjo pokažeš spoštovanje, hkrati pa sem morda videti kakšno leto starejša. Se pa vsekakor rada uredim, ker se počutim bolj žensko, bolj ljubljeno in lepšo navznoter. Moja prva misel pri izbiri oblačil je ponavadi barva, ki jo želim imeti na sebi.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Z njim odkrivaš skrite kotičke sebe, za katere sploh nisi vedel, da obstajajo. Spodbujen si razmišljati drugače, razdaš se in tudi smisel življenja postane čisto drug. Nisi toliko zaverovan v svoje probleme, izzive. Pri materinstvu je ljubezen do drugega bolj pomembna kot pa konec koncev lastno zdravje. Sama moram velikokrat čez svoje fizične sposobnosti, si predstavljam, da bi mi bilo hujše, če otrok ne bi bilo. Z otroki najdeš skrite talente in darove, ker te ljubezen odpre za druge. Čutim, da so otroci del mojega upanja. Dan, ko jih na primer ni doma, je prazen.

4. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Vedno sva imela čas in prostor zase in vedno sva ga izkoristila. To je za naju zelo dragoceno. Letos bo 16 let od najine poroke.

Imamo takšno rutino, da grejo otroci spat ob osmih. Ko so bili majhni, je bila ura še bolj zgodnja. Tako imava vsak večer čisto zase. Imava svoje priljubljene stvari, od sprehodov, kina, hrane, ampak bistvo je v tem, da sva skupaj. Zadnje čase sva bolj doma. Ne potrebujeva nekih dragih zmenkov, kakršenkoli skupni čas nama veliko pomeni. Tudi če vsak dela svoje stvari. Oba sva večerna tipa, vsak dan imava lahko po tri, štiri ure zase, kar je ogromno. Brez tega ne bi zmogla. Hkrati se pa skušam držati najinega pravila, da sva najprej midva, potem pa otroci.

5. V Cerkvi ste bili in ste še vedno aktivni na številnih področjih. Katera od vlog vam je (bila) najljubša in zakaj? Kaj vas nagovarja pri tem, da dajete na razpolago svoje talente?
Ne morem izpostaviti le ene, saj bi po eni strani najraje rekla vse, po drugi strani to, ki jo trenutno opravljam. Bolj kot na vloge, ki jih opravljam, se osredotočam na bistvo, kaj me vodi k temu, da to delam.

V tem udejstvovanju sem namreč vedno našla starše, po katerih sem hrepenela. Tu sem vedno našla objem. To zame ni vloga, ampak vera. Vera brez del je pa prazna. Vera je pa vedno bila in jo čutim od leta nič. Od otroštva čutim močno vero, da bo jutri bolje in da Nekdo nekje je. To je tisto, zaradi česar odnosa z Bogom nočem prekiniti. Na koncu pa si tudi ne upam priti pred Boga s talenti, pograbljenimi v zemljo. In če mi je bilo že vse ostalo odvzeto, se bom tu razdajala do zadnjega diha.

6. Za večino se je postni čas in z njim največkrat povezane odpovedi začel s pepelnico, ženske, vključene v program Fiat90, pa ste s pripravo na veliko noč začele že veliko prej. Kako je prišlo do ideje, da ste program pripeljali tudi v Slovenijo?
Brala sem vse možne knjige, prevedene v slovenščino, ki nagovarjajo nas ženske. Zelo veliko so mi dale, ampak meni je ob tem, ko je v Slovenijo za moške prišel Eksodus90, nekaj manjkalo. Ker sem razmišljala, kaj je vloga ženske ob iskanju vloge moškega v slovenskem prostoru v Cerkvi. Tako kot je šola pretežno oblikovana za ženske, je tudi v Cerkvi tako. Odgovora, kako pristopati, mi knjige niso dale.

V Fiatu ob Mariji sem začutila pristop, ki mi lahko podari moža, ki bo začutil svoje mesto v Cerkvi. Jaz pa svoje. S tem nisem odkrila nič novega, saj vendar poznamo rožni venec, s katerim se povezujemo z Marijo. Ona je zgled zaupanja in preproste poti, ki jo je živela. To zaupanje, vero in poslušnost k Svetemu Duhu želim živeti tudi sama. To ni bil projekt, ker "imam preveč časa", ampak klic na pomoč, ker tega spuščanja kontrole ne zmorem sama.

Kako bi opogumili vse, ki v teh dneh že malce popuščajo pri svojih Fiat90 oz. postnih sklepih?
Popuščamo, ker sodimo sebe, kako nam gre in/ali kako gre Bogu pri naših prošnjah. Ne igrajmo se Boga s tem, da moramo sami sebe kontrolirati: kako nam gre, koliko smo v redu in koliko ne – ne takrat, ko smo dobri, in ne takrat, ko smo slabi. Ker za našimi petimi čuti obstaja veliko več – vstajenjska moč, ki je prišla do nas prek križa.

Kaj postni čas pomeni vam?
To, da pridem do bistva sebe, do svoje vere, ker mi to daje moč. Vse nepotrebne kontrole, vso navlako odstrani stran.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Preizkušnjo molitev in prošenj Bogu za moža. Z mojega vidika se je to začelo že davno v otroštvu. Iz nje sem se naučila, da me Bog sliši čisto pri vsaki želji, razmišljanju, misli in čustvih, povedanih potiho ali pa naglas. Tisto leto sem Bogu celo rekla, da če se nič ne zgodi do konca avgusta, potem bom nekaj radikalno spremenila. In sem tudi imela načrte, kje bi začela. Ampak Bog me je vseeno želel imeti poročeno. Ko se je tisti avgust končal, sem imela fanta, ki je danes moj mož. Kako naju je spravil skupaj in kdo sploh midva skupaj drug drugemu sva, je pa pričevanje, kako Bog res vse posluša.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Misel je vedno Hebrejcem 11,1: Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.

Zadnje čase mi velikokrat hodi po glavi tudi poročna misel moje priče: na koncu vedno pride pomlad. Tukaj se še vedno dotikam vere in omenjenega svetopisemskega odstavka: ne vidim, ne slišim, ne voham, ne čutim – toda verjamem, da pride. Ker vedno pride.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Za klavirjem, ob kitari in prepevanju duhovnih pesmih, ko se lahko razdam. Vsake toliko časa grem sama v cerkev in pojem, kot mi da duša. Ne bi zmogla brez sredinih slavilnih večerov v Podutiku in rožnega venca. In pa seveda sveta maša. Ko grem v cerkev, je tam prisotna vsa Cerkev v nebesih in na zemlji. Ta skupnost vesoljne Cerkve mi daje moč za vsakodnevne izzive.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… imaš ob sebi moža, ob katerem si z veseljem ženska in ki prebuja vse ženske čare in nečare v tebi. Če sem se prej iskala, se mi zdi, da sem kot ženska vzcvetela šele ob mojem možu. Vsako leto več sva skupaj in bolj mi je v veselje, da sem ženska in imam ob sebi moškega. Ob Eksodusu in Fiatu se oba bolj poglabljava v duhovno sfero in bolj spoznavava, kako so razlike lepe.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.