Dragi oče. Verjetno bi te klical ati, morda oči ali kako drugače. Dejansko te poklical nisem nikoli, ker si zaradi bolezni svet žal moral zapustiti zelo zgodaj, še pred mojim rojstvom. Zame je v najožjem družinskem okolju tako vedno obstajala le dvojina – mama in jaz.
Pišem ti, čeprav se nikoli nisva imela priložnosti pogovarjati. Pišem ti v času, ko sem statistično približno na polovici življenja, morda sem jo tudi že prekoračil, Bog ve. Štejem le peščico manj let kot ti, ko si se poslovil. Pišem ti, ko se oziram nazaj, k svojim koreninam, kdo sem, kaj sem, kaj sem napravil, na kaj sem ponosen, kje sem zgrešil, kam si želim. Pišem ti, ker iskreno razveseli vsak lep spomin, ki ga z mano podelijo tisti, ki so te lahko spoznali in s tabo prehodili del poti.
Predvsem pa ti pišem zato, da bi se ti zahvalil za tvojo skrbnost, ki jo, četudi po desetinah let, konkretno čutim. Še posebej sem ti hvaležen, ker mi lahko "oči" rečejo sin in hčerki, kar jemljem za milost in blagoslov, ki ju sam žal nisem bil deležen. V nebesih prosi zame, da bi bil dober in plemenit oče, ter tudi za vse družine, kjer manjka očetovski lik iz tega ali onega razloga. Hvala, ati.
