Spominjam se sobote pred osmimi leti, ko se nas je pet žensk (poleg mene še moja sestra, hčerka in dve nečakinji) odpravilo iskat poročne obleke.
Kljub romantičnemu vzdušju, ki nam bo za vedno ostalo v spominu, smo govorile tudi o resnih temah, kot je: ali so izbrale "pravega". Veliko jim je pomenilo, da sva s sestro začutili njihovo stisko in jim bili pripravljeni prisluhniti.
Pogovarjale smo se o razločevanju, češ, kako razumsko gledati na dejstva in se ne prepuščati občutkom in strahu pred življenjsko odločitvijo. Tehtale smo njihove pomisleke, naštevale temeljne kvalitete njihovih bodočih mož in se na koncu strinjale, da so fantje vredni njihovega zaupanja.
Vse tri so se tisto leto poročile in sedaj naprej gradijo odnose. Po osmih letih zakona stojijo trdno na tleh. Spoštujem jih, ker zavezo, ki so jo sklenile na poročni dan, udejanjajo.
Trenutno berem knjigo Svetost zakona, ki je izšla pri Družini. Strinjam se z avtorjem Garryjem Thomasom, da je romantična iluzija zakona, ki je močno prisotna v naši kulturi, naredila veliko škode in pokopala mnogo zakonov. Avtor se sprašuje, ali ni morda zakon bolj kot za srečo namenjen za našo rast v svetosti.
Spregovori o zdravilnem duhovnem procesu, ki nam zakoncem pomaga, da se ne ujamemo v past romantike, pač pa se odločimo za graditev odnosov, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju. Zakonec, ki se ni izuril v spoštovanju sozakonca, kaže svojo duhovno nezrelost, ta pa prej ali slej privede do propada ne le romantike, pač pa tudi zakona.
Drugače povedano: romantično ljubezen mora nadomestiti odločitev za trdo delo na medsebojnem odnosu, saj nas lahko vase posrkajo navade, ki hitro izničijo pridih romantičnosti, še posebej, kadar gre za moteče napake.
Kako torej priti do spoštovanja in duhovne zrelosti? Z duhovno disciplino, katere prvi korak je namerno zahvaljevanje za zakonca. To pa največkrat pomeni, da moramo njegove darove "iztrgati" iz samoumevnosti, jih zapisati na lističe in kot opomnike razporediti po hiši. Zahvaljevanje za zakonca dviguje duha in širi srce.
Če pa želimo priti do spoštovanja, moramo zakonca bolje spoznati. Saj le to, kar spoštujemo, lahko zares ljubimo. Spoštovati sozakonca pa je naša vzajemna dolžnost, ne opcija. Pri tem nam zelo pomaga poznavanje razlik med moško in žensko naravo.
Duhovna disciplina zahvaljevanja tako prezir, naveličanost in samoumevnost preobrazi v spoštovanje. Odločitev za duhovno rast nas tako iz romantične iluzije popelje na pot prave ljubezni, v kateri je skrita tudi sreča.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
