Zakaj moliti? Kdaj, če ne zdaj, je za nas aktualno vabilo Sv. Pavla:
"Veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,6-7)
Ampak kako naj se ob vsakem času veselimo in nič ne skrbimo, če pa … sklene stavek sam.
Vsak od nas je pač suženj nečesa, kar mu preprečuje, da bi živel svobodno življenje/Življenje, po katerem hrepeni. In morda se ravno v tem, ko se sami trudimo biti boljši (pa nam ne uspe), najbolj jasno izkaže naša največja težava: da je naš pogled obrnjen v nas same.
Kadar nas skrbi: "Kako naj naredim to ali ono, kaj če mi ne uspe ali pa kaj če se (meni oz. mojemu bližnjemu) to ali ono zgodi" … živimo, kot da bi bilo vse odvisno od nas samih in bi morali ta trenutek imeti odgovore na vsa aktualna, pretekla in prihajajoča vprašanja, zraven pa še "plan" a, b, c, d … ki "mora" biti nujno uspešen.
In prav v tem najbolj trpimo, saj si nalagamo breme, ki je pretežko za nas. Živimo (životarimo), kot živi ta svet, in mislimo, da moramo sami poskrbeti zase. Kot da sploh ne bi imeli Boga Očeta, ki skrbi za nas.
Kako moliti?
On pa vstopa v to realnost in nas ljubi točno take, kakršni danes smo. Ne vstopa nasilno in noče nas spreminjati, češ, moral bi biti tak ali tak … nežno trka (kot sveta družina v Betlehemu) in čaka, da mu odpremo (prim. Raz 3,20). Verjetno se je vsak od nas že kdaj srečal z Njim. Pa naj bo to na oratoriju, duhovnih vajah, pri petju, sv. maši, v tihi molitvi ali celo v stiski, kjer smo ga videli, kako nas rešuje.
Ne glede na to, kako ali kdaj je prvič vstopil in kje smo zdaj v odnosu z njim, si za vsakega od nas želi enako. Da bi spoznali, kako rad nas ima Oče in kako za nas skrbi: "Vaš Oče vendar ve, da to (hrano in obleko – vse potrebno za življenje) potrebujete," (Lk 12,30).
In še bolj sprejeli njegovo zastonjsko ljubezen, po kateri nas ozdravlja ran, ki jih za sabo pušča strah, in deluje, kjer mi ne moremo, ter usposablja, da bi tudi mi živeli svobodno – v ljubezni.
In kdo med nami ne bi želel sprejeti takega vabila?
Najbrž vsak kristjan, verjetno pa celo vsak človek, hrepeni, da bi srečal in v svoje življenje sprejel to vsemogočno Ljubezen. Se pa prav lahko ustavi pri vprašanju: "Kako?" Tu pa nisi sam, saj danes mnogi skupaj iščemo Pot. Kot kristjani pa se lahko naslonimo na čudovito dediščino Cerkve, ki jo prejemamo od starih duhovnih očetov in mam (tistih, iz zadnjih 2000 let).
Ti pravijo, da njegovo ljubezen najlažje sprejmejo v odnosu z njim. In priporočajo vztrajno vsakodnevno molitev, ki je najbolj neposreden odnos z Bogom (odslej samo Odnos z veliko). Ne, da moramo moliti. Vabljeni smo, da tako odpremo svoja srca Bogu in sprejmemo, kar nam želi zastonj podariti.
Kot bi nam spregovoril Sv. Pavel: "Da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical." (Ef 1,17-18)
Vsakodnevna molitev je najbolj neposreden odnos z Bogom.
Da se bolj odpremo Odnosu, pa ne potrebujemo predhodnih izkušenj, niti si ni treba vzeti dveh ur na dan ali iti v cerkev. Lahko si znotraj tega, kar živimo, poiščemo za nas najbolj primeren način. Molitev z obrazci (očenaš, zdravamarija, rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja, devetdnevnice …), s pesmijo, ob Božji besedi, v adoraciji Najsvetejšega, na romanju ali pri sveti maši, vse to nas lahko odpira v dialog z Bogom.
Če temu dodamo morda še malo manj znane načine molitve ob umetnosti, v naravi, s plesom, z izročenim delom, z dnevnim eksamnom, zahvaljevanjem, s slavljenjem in še kaj – vidimo, da zagotovo vsak lahko najde nekaj, kar mu je blizu. Se pa pogosto znajdemo v situacijah, ko so ovire močnejše od našega hrepenenja in za Odnos ni prostora.
Sprejmimo odločitev
Najprej smo vabljeni, da izberemo način molitve in se odločimo za razmeroma dolgo obdobje (torej vsaj en mesec ali raje več), ko se bomo vadili v njem. Potem pa se v skladu s svojimi dolžnostmi vnaprej (za daljše obdobje ali vsak dan posebej) odločimo: kdaj, koliko časa, kje in kaj oz. kako bomo molili.
Kdaj bomo molili, se vprašamo, da določimo točen čas v dnevu, ko bomo molitev začeli. Kot bi v koledar zapisali srečanje z Bogom. Čas je pogosto najbolj omejujoč dejavnik, zato se poleg tega, kdaj, odločimo tudi, koliko časa bomo molili. Sv. Ignacij pravi, da ni pomembno, ali se odločimo za 15 minut ali eno uro, samo da smo zvesti sklepu volje.
Kje bomo molili, se vprašamo, da vnaprej izberemo kar se da miren prostor, kjer nas najverjetneje ne bo nihče motil. Če smo za daljše obdobje izbrali npr. molitev ob Božji besedi, pa je zelo koristno tudi, če se že pred molitvijo odločimo, kaj bomo molili. Torej da izberemo točno določen odlomek in ne begamo med molitvijo.
Preizkušajte in obdržite
Po poti Odnosa nam lahko pomagajo tudi bratje in sestre, ki že dlje časa hodijo po njej. Redovniki in redovnice, če naštejem le nekaj redov: jezuiti, salezijanci, frančiškani, kapucini, uršulinke, sestre HMP, … ter župnijski duhovniki so namreč v svoji formaciji prejeli vse potrebno, da nas po tej poti vodijo.
Zato jih le pocukajmo za rokav in prosimo za duhovno spremljanje. Naj nas nazaj v življenje pospremi Sv. Pavel, ki pravi: "Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite." (1 Tes 5,16-17.21)
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
