"Notranjost je tisto, kar je pomembno, kar nas naredi človeka," je le ena od pomenljivih misli 28-letne Dejane Bačko, nadarjene športnice in akademske slikarke iz Srbije, ki si je nadela vzdevek Dekle s krili. Rodila se je brez zgornjih okončin, zaradi česar ji predvsem v otroštvu ni bilo lahko. Z optimizmom in močno voljo je premagala vse ovire in med odraščanjem odkrila svoje raznolike talente, ki jih razvija še danes.
Pri petih letih je začela slikati. Doslej je imela 15 samostojnih razstav, naslikala je okoli 1.500 del. Med drugim že več let sodeluje s slovensko Založbo UNSU, ki podpira umetnike, ki slikajo z usti ali nogami. Poleg tega je Dejana predana športu. Leta 2019 je postala svetovna prvakinja v taekwondoju, sedaj trenira lokostrelstvo.
Rodili ste se brez zgornjih okončin. Ste se kdaj vprašali, zakaj ravno vi? Kakšno je bilo vaše otroštvo?
Drži, rodila sem se brez zgornjih okončin in kot otrok sem se spraševala, zakaj jaz, zakaj nimam rok. Bog mi je vzel roke, a mi je dal velik talent, in ta stavek me vedno vodi.
O otroštvu ne želim govoriti.
V enem od intervjujev ste dejali, da ste kot otrok moledovali mamo, naj vam da roke. Kako na to veliko željo gledate danes z ozirom na to, kaj zmorete in s čim vse se ukvarjate?
Ko sem bila majhna, še nisem dobro dojela življenja in vsega tega nisem razumela. In seveda, ko se otroci norčujejo iz tebe in kažejo s prstom nate, prideš domov objokan in prosiš mamo za nekaj, kar seveda ni mogoče. Ni mi bilo lahko, zato o otroštvu, kot sem že omenila, nerada govorim.
Če bi me zdaj kdo vprašal, ali bi rada imela roke, bi rekla ne, ker to ne bi bila jaz. Zdaj se z rokami ne vidim več. Sama sebi bi bila videti nenavadno. Tako sem se navadila, sprejela sem se. Vse delam z nogami in so kot moje roke. Slikam, se oblačim, kopam itd.
Na Instagramu ste si nadeli vzdevek Devojka sa krilima (Dekle s krili). Na vas se obračajo tudi posamezniki s podobnimi življenjskimi zgodbami, kot je vaša. Kako jih opogumljate?
Vzdevek Dekle s krili je nastal v neki oddaji. In dejansko se vidim s krili! Posamezniki se name obračajo z različnimi življenjskimi zgodbami, rada jih motiviram in spodbujam. Ker če lahko uspem jaz, zakaj ne bi mogel tudi nekdo drug. Imela sem tudi padce v življenju. Hkrati pa sem imela tisti boj, voljo do življenja, preprosto pokazati sebi in drugim, da zmorem!
Kako ste že pri petih letih ste odkrili svoj talent – slikanje?
Slikam že od malih nog. Prva risba, ki sem jo narisala, je bil polž. Mama mi je kupovala tudi razne slikanice, razglednice in tako sem začela risati in slikati.
Pozneje sem imela tudi dobre profesorje, ki so me poučevali. Končala sem srednjo umetniško šolo za dizajn Bogdan Šuput v Novem Sadu in moje največje sanje so bile postati akademska slikarka, kar se mi je tudi uresničilo. Lani sem diplomirala na Akademiji za klasično slikarstvo.
Naslikali ste že okoli 1.500 del. Katere motive v svojih delih najraje upodabljate?
Motivi, ki jih najraje slikam, so živali, kar je opazno na večini mojih del.
Pomerili ste se v različnih športih, najbolj pa ste predani v teakwondoju, leta 2019 ste postali tudi svetovna prvakinja. Zakaj ravno ta disciplina?
Taekwondo sem začela trenirati čisto po naključju, moj cilj je bil samo okrepiti noge, na koncu pa sem postala svetovna prvakinja! Lani decembra sem ubranila naslov.
Žal moja kategorija ni paraolimpijska disciplina, ker ni dovolj tekmovalcev. Včasih smo trije, včasih eden. Zato sem se odločila, da začnem trenirati lokostrelstvo, ki je paraolimpijski šport. Seveda gre za drugačno vrsto športa. Tukaj sta potrebni večja osredotočenost in koncentracija, pri taekwondoju pa je drugače.
V vseh intervjujih ste sproščeni in polni optimizma. Kaj vam najbolj pomaga, ko pride kakšen slab dan?
Hmm ... To mi vsi govorijo, ampak taka preprosto sem. To sem jaz. Vedno sem sproščena in nasmejana. Nasmeh je moj zaščitni znak, tudi če imam slab dan, se smejem ...
Moje sporočilo je: "Uporabite nasmeh, da spremenite svet, ne dovolite, da svet spremeni vaš nasmeh."
