Osem benediktinskih samostanov bi se lahko uvrstilo na seznam Unescove svetovne dediščine

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) pretresa možnost, da bi za svetovno dediščino priznala kulturno, duhovno in pokrajinsko izžarevanje osmih zgodovinskih benediktinskih samostanov.

Prvi predlog so podali leta 2016 in vanj vključili seznam italijanskih samostanov. Zaradi pandemije je vloga zastala in zdaj jo je znova pognala italijanska fundacija iz Lecca.

V kandidaturi, ki jo najdemo na spletni strani UNESCA, lahko preberemo, da se "predlog osredotoča na srednjeveško samostansko izkušnjo v Evropi in odločilno vlogo svetega Benedikta iz Nursije ter njegovega pravila".

"Benediktovo pravilo se je iz Italije razširilo na ves Zahod in oblikovalo se je meništvo, ki je močno vplivalo na intelektualno in politično usmeritev Evrope, na razvoj kulturne dediščine, na pokrajino in umetniško izročilo."

Sprejeta kandidatura pojasnjuje tudi resnične razloge za pobudo:

"Benediktovo pravilo je menihom nalagalo, da se odprto soočijo s stvarstvom in zemljo. Velike opatije, ki so življenje spletale v ravnovesju med molitvijo in delom, so dobro vplivale na pokrajino in kmečko prebivalstvo skozi ves srednji vek, pri čerem so spodbujale razvoj civilizacije in izboljševale življenjske razmere."

Kandidaturo sklenejo z ugotovitvijo, da "benediktinsko meništvo predstavlja izvrsten primer kulturne vzajemnosti in sožitja, ki sta se skozi zgodovino ohranila v evropski srednjeveški arhitekturi in umetnosti".

Prvi izmed predlaganih samostanov je samostan v Subiacu, kjer je sveti Benedikt preživel tri leta kot puščavnik.

"Samostan je najpomembnejši pričevalec prvih benediktinskih skupnosti. Njegovo sijajno, v steno vklesano arhitekturo s pogledi na hrib Taleo odlikuje edinstvena mešanica neravnih zidov ter v kamen vklesanih stopnic in kapel".

Na drugem mestu je samostan Monte Cassino, ki ga je Benedikt dal zgraditi leta 529, kjer je napisal pravilo.

"Kljub mnogim rušenjem in gradnjam je samostanska celota dober primer urejene benediktinske opatije, ki po svoji zgradbi popolnoma ustreza pravilom cenobitske skupnosti. Ta velika opatija je vzor benediktinskega meništva. Z bogato knjižnico in številnimi ohranjenimi umetniškimi deli je bila ključni kraj za vzgojo in prenašanje evropske kulture."

Tretji na seznamu je opatija svetega Vincencija v Volturnu, ki je bil znano kulturo središče zaradi dejavnega skriptorija (prostor v samostanu, kjer so menihi prepisovali rokopise). Kljub zgodovinskim udarcem je kripta opata Epifanija s svojimi freskami še danes pomemben primer benediktinske umetnosti 9. stoletja.

Cerkev svetega Petra na Gori v Civatu je presenetljiv primer romanske arhitekture. Mesto v kandidaturi so upravičili s "posebno vezjo do okoliške pokrajine, ki je zaščitena zaradi naravnega regionalnega parka, zaradi česar je danes to ena najbolje ohranjenih benediktinskih naselbin v Evropi".

Kompleks Sacra di San Michele (Sant’Ambrogio, Torino) s svojo naravno okolico je čudovit primer, kako se romanska arhitektura zlije z alpskim okoljem.

"Samostan je ustanovil sveti Romuald med letoma 983 in 987. Obstoječe zgradbe so nastale med letoma 1099 in 1131. Drzna struktura, ki kaže na genialnost srednjeveških arhitektov in stavbarjev, stoji na ogromnem umetno zgrajenem temelju na skalnem vrhu 962 metrov visokega hriba Pirchiriano. Samostanska celota se dviga nad ustjem doline Susa, ki je bila pomembna povezava med italijanskim polotokom in preostalo Evropo."

Opatija San Vittore alle Chiuse v kraju Genga (1058‒1098) je bila ustanovljena v samotnem predelu Markeških Apeninov in je izreden primer prenosa kulture in arhitektonskih znanj ter prostor izmenjav med vzhodno bizantinsko in nemško tradicijo.

"Osnova zgradbe je bizantinskega izvora v obliki grškega križa, medtem ko je fasada s svojim osrednjim delom, ki povezuje oba zvonika, jasen odmev mozanske umetnosti," pojasnjujejo pobudniki kandidature za UNESCO. 

 S tem želijo tudi poudariti, kako so samostani postali talilniki različnih evropskih kultur, ki so jih pogosto pretresale nasilne vojne.

Opatija Santo Angelo in Formis blizu Capue v arhitektonskem smislu predstavlja sintezo med pravimi krščanskimi bazilikami v Rimu in vzhodno bizantinsko kulturo.

"Cikel v cerkvi ohranjenih fresk sodi med najpomembnejše upodobitve 11. stoletja v regiji. So dragocen pričevalec kulturne prenove, ki se je zgodila z gregorijansko reformo, pri kateri so sodelovali tudi bizantinski obrtniki."

Ugledna opatija svete Marije v zaselku Farfa je bila ustanovljena ob koncu 7. stoletja. Samostan je bil nekaj časa pod okriljem karolinške dinastije.

"Fragmenti fresk, ki so jih odkrili v polkrožni kripti, so edinstven pričevalec karolinške kulture. Opatija vsebuje staro knjižnico, ki je bila do 12. stoletja ena najbogatejših v Evropi. V njej je deloval tudi obsežen skriptorij," so še dodali v prijavi.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.