Katoliška cerkev in po njej sam Bog svojim vernim prihaja naproti na mnogotere načine in prek različnih orodij. Med njimi je tudi blagoslov.
Blagoslov (lat. benedicere) ni kakšen urok ali magična formula, ki bi kar čudežno pomagala. Blagoslov avtomobila še ne pomeni, da se nam ne more zgoditi prometna nesreča, če vozimo neprevidno, ali da se avto nikoli ne bo pokvaril oz. se ne bo izpraznil rezervoar za gorivo.
Cerkev tako blagoslavlja različne reči, da lahko tako Božja milost vstopi v vsak kotiček človekovega življenja. Blagoslovi so tako najprej namenjeni duhovni koristi vernikov, da bi se globlje zavedali Božje navzočnosti v našem življenju in se v vsakem trenutku obračali na Boga.
Cerkev tako pozna blagoslov skorajda vsega. Od blagoslovitve liturgičnih predmetov, ki se jih bo uporabljalo za sveto bogoslužje, do blagoslovitve novih redovnih hiš ali semenišč, pa do blagoslovitve celo športnih objektov, cest, prometnih znakov, avtomobilov, zelišč ...
Nabožni predmeti
Vendar pa imajo ob tem posebno mesto določene stvari, s katerimi moramo ravnati zelo previdno. Ko nam odsluži avto, ga lahko mirno odpeljemo na odpad, pa čeprav je bil blagoslovljen, saj gre vseeno za povsem vsakdanjo stvar. Bolj pozorni pa moramo biti pri ravnanju s t. i. nabožnimi predmeti.
Z nabožnimi predmeti imamo na prvem mestu v mislih različne kipe svetnikov, Marije, Jezusa, rožne vence, celo liturgična oblačila in sveta olja. Že sama narava teh predmetov od nas zahteva, da z njimi ravnamo posebej spoštljivo in jih ne zavržemo kakor druge reči.
Kaj storiti z njimi?
Prva možnost, ki nam je na voljo, je, da blagoslovljene predmete, ki so še uporabni, podarimo komu, za kogar vemo, da bo z njimi znal primerno ravnati. Če se nam je doma nabralo preveč kipov, križev in nabožnih slik, jih lahko mirno podarimo drugim.
Daleč najboljša praksa za odslužene predmete, ki se jih več ne da popraviti, ki jo tudi najbolj priporoča Cerkev, je, da se odslužene ali povsem uničene nabožne predmete, ki ne morejo več služiti svojemu namenu, sežge.
Lesen rožni venec, ki ga ne moremo popraviti, je tako najbolje sežgati in pepel preprosto zavreči. Enako velja za uničene nabožne slike. S tem namreč preprečimo, da bi morda nabožni predmeti prišli v napačne roke in celo postali predmet bogoskrunstva.
Tudi liturgične predmete, ki se jih več ne more popraviti, naj se sežge in pepel zakoplje v bližini cerkve ali na cerkvenem pokopališču. V kolikor se jih ne da sežgati, pa jih je treba uničiti, in sicer tako, da se prepreči bogoskrunska raba in se jih zakoplje v zemljo. Kovinske predmete pa naj se najprej uniči, nato pa se jih lahko pretopi.
Na podoben način tudi blagoslovljeno vodo, ki bi se morda začela kvariti, zlijemo v zemljo, da ne bi prišlo do slabega ravnanja z njo. Tudi različne blagoslovljene sveče je najbolje, da se jih prižge in pusti, da same zgorijo. Tudi vato, v katero si duhovnik ali škof obriše roke po uporabi svetega olja, se sežge, da se prepreči morebitno zlorabo svetih reči.
Ni greh, če recimo zavržemo kip svetnika, Marije ali Jezusa. Vendar pa je treba skrbno paziti, da to ne bi prišlo v napačne roke in postalo predmet skrunitve. Vsekakor pa so smeti za nabožne predmete zadnja možnost. Če poznamo koga, ki ima pri sebi veliko nabožnih predmetov, pa sam ni veren in ne vemo kaj storiti, pa lahko vedno te reči prinesemo k duhovniku, ki bo zanje primerno poskrbel.
