Čistost je pogosto slabo ali napačno razumljena beseda. Včasih se iz nje celo norčujejo ali jo sprevračajo, zlasti zato, ker se jo zamenjuje s spolno vzdržnostjo. A čistost lahko živimo tako v zakonu kot tudi v samskem stanu. Preprosto rečeno, čisti ni tisti, ki išče zlitje, navezanost in posedovanje. Vsi krščeni smo poklicani k življenju v čistosti, ne glede na naš stan.
Umna spolnost
Spolnost se umešča na področje darovanja, ker zahteva, da se darujemo in da prejemamo ter je vedno prisotna v odnosu med dvema osebama. Spolnost se ne omejuje zgolj na delovanje spolnih organov: vključuje osebo kot celoto, z njenimi medosebnimi odnosi vred. Zato je to nekaj dobrega in lepega.
Vendar lahko spolnost uporabljamo umno ali neumno, ljubeče ali nasilno, povezano z ljubeznijo ali zgolj z nagonom. Spolnost nas sili v tkanje vezi z drugo osebo, vendar je naša odgovornost, da v tem odnosu iščemo bodisi srečanje bodisi polaščanje, harmonijo ali nadvlado, izmenjavo in delitev ali narcistično moč, da si drugega lastimo.
Cela umetnost
Lahko bi rekli, da je čistost cela umetnost, ki je v tem, da drugega nikdar ne gledamo kot predmet, kar bi pomenilo, da gre za neke vrste "potrošništvo" in "uničenje". Ne rodimo se čisti.
Po pravici povedano se rodimo krvoskrunski in vaja v ločevanju in razlikovanju nas vodi k resnični in samostojni subjektivnosti. Čistost daje medčloveškim odnosom tisto prosojnost, ki osebam omogoči, da se prepoznajo v spoštovanju svoje najintimnejše "biti".
Predstavljajmo si spolno srečanje teles v njuni goloti in zasebnosti. Ko se goli telesi srečata in se prepleteta, se vžge "medsebojno spoznavanje", ki ga ne moremo primerjati z medsebojnim spoznavanjem dveh najtesnejših prijateljev.
Podelitev telesa in diha, skupna delitev postelje in ustvarjanje zveze, ki temelji na tem "edinstvenem spoznavanju", lahko imenujemo – če citiramo Janeza Pavla II. – "liturgija teles" in spoznavanje edinstvenih globin sebe in druge osebe.
Občestvo ali nagon?
Ko se dotikamo telesa, se ne dotikamo predmeta, temveč osebe, ki ni predmet užitka, ki bi ga lahko uporabljali, temveč nam nudi možnost resničnega občestva. Brez slednjega čistost ni mogoča, je zgolj sledenje nekemu nagonu, kaprici in želji po imetju.
Rainer Maria Rilke je zapisal: "Tudi ljubiti je dobro: ker ljubezen je težka. Da ima človek človeka rad: to je mogoče najtežje, kar nam je naloženo, najhujše, zadnja vaja in preskušnja, delo, za katero je sleherno drugo delo le priprava."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
