Peterčki z močno vero in veseljem ministrirajo že 10 let

Peterčki Aaron, Aldo, Alonso, Andrés in Mariel Rodríguez Morales so se rodili v Mehiki 1. marca 2004. Na svet so prišli v sedmem mesecu nosečnosti, po čudežu vsi preživeli in sami zase trdijo, da so Božji dar. Zato vseh pet že deset let pridno ministrira v župniji Naše Gospe upanja v mehiški zvezni državi Querétaro.

Ko jih vprašajo o njihovem otroštvu, se najbolj spomnijo, kako zabavno je bilo, saj nikdar niso bili sami in jih je razvedrilo spremljalo na vsakem koraku. Hkrati se spominjajo blage Božje navzočnosti in zgleda, kako ljubiti Boga v vsakem trenutku, ki so ga prejeli od staršev.

Nepozabne so jim igre, ki so se jih igrali skupaj, od vojne z vzglavniki do poligona, ki so ga "zgradili"s pohištvom in se igrali olimpijado. Ne da bi se zavedali, so skozi igro drug drugega dobro spoznali in se naučili drug drugemu tudi pomagati.

Dobro se spominjajo tudi šole. Vedno so bili odgovorni in so se čutili povezani, čeprav so jih razdelili v dva razreda. V lepem spominu jim je ostala skupna pot do šole in vzajemna skrb ob prihodu in odhodu.

Čeprav niso bili nikoli zelo prepirljivi ali nasilni, so drug drugega branili, ko so drugi otroci v šoli katerega izmed njih užalili ali se znašali nad njim.

Fantje so pri ministriranju prepoznali vodjo v Mariel, čeprav je edina punca v peterici. Ona razdeli različne vloge ter jim pojasni, kako se ravna s kadilnico ali kako je treba kaj zložiti in pospraviti. Služiti Bogu pri oltarju je zanje nekaj posebnega in edinstvenega, nekaj, kar jim je spremenilo življenje.

Aaron, Aldo, Alonso, Andrés in Mariel Rodríguez Morales se spominjajo tudi, kako posebno je bilo na dan njihovega prvega svetega obhajila in birme. Pravijo, da je bil zanje blagoslov, da ima vsak izmed njih svoja botra. Pet parov botrov jih je spremljalo pri vsakem zakramentu. To je tudi bogastvo za starše, ki imajo v številnih botrih močno oporo.

Peterčki ganjeni in s ponosom pripovedujejo o svojem rojstvu. Povedo, da so njihovi starši več kot pet let čakali na otroka in nato šli k zdravniku, ki pa ni ničesar obljubil. Starši so zato molili k Bogu, da bi jim naklonil čudež očetovstva in materinstva. Njihov oče je molil vsaj za enega otroka, mama pa za pet ali kolikor bi jih že bilo.

Neverjetno je, da je Bog paru po petih letih naklonil pet otrok hkrati. Nikdar si nista predstavljala, da bodo njune prošnje uslišane. Zato peterčki svoje rojstvo dojemajo kot čudež.

Od tistega trenutka naprej njihova mama ni več mirno spala, saj je imela z dojenčki veliko skrbi. Vendar peterčki povedo, da je bila njihova mama zelo predana, ljubeča in dobro organizirana. V zvezek si je zapisovala vse, kar je bilo povezano s prehrano ali posebno nego vsakega izmed njih, da ni izpustila nobene podrobnosti pri njihovi negi in higieni.

Vsak čudež prinaša tudi izzive in posebno poslanstvo, saj so bili peterčki kljub vsemu rojeni prezgodaj. Vendar so starši vsak zaplet sprejeli v veri in z molitvijo.

Malemu Alonsu so morali narediti mikrokirurško operacijo, ki ni dajala veliko upanja za življenje. Njegov oče je takrat še posebej goreče molil k svetemu Jožefu, da bi posredoval za njegovega sinčka.

In zgodil se je čudež. Malemu Alonsu je svetnik rešil življenje, zato mu je oče kot prvo ime dodal še Jože (špansko José ) v zahvalo za ozdravljenje.

Zakon Else Morales Reyes in Humberta Rodrígueza Maceda se je skozi to preizkušnjo utrdil. Po tem obdobju pa ju je Gospod blagoslovil z veliko srečo, da sta lahko svojih pet otrok gledala, kako rastejo v veri.

"Ko smo postali ministranti, smo spremenili način življenja, saj so bila to vrata, ki so nas približala Cerkvi." Mariel

"Zelo zgodaj smo se s področja vere in o Bogu naučili stvari, ki jih drugi otroci naše starosti niso vedeli." Alonso

Prav poseben trenutek zanje je bil, ko so s starši nosili sveto obhajilo bolnim v župniji. Oba starša sta bila izredna delivca obhajila in oni so ju pri tem veličastnem opravilu spremljali v svojih ministrantskih oblačilih. Bolni so bili večkrat presenečeni, ko so videli peterico, ki je s seboj prinesla Božjo navzočnost.

Peterčkom se je to vedno zdelo kot majhen korak v nebesa. Bog se približa bolnim in oni so bili priče nerazložljivim čudežem in ozdravljenjem.

Ti peterčki so s svojim veseljem in vero pokazali, da je nedolžnost v življenju in pričevanju pomembna. Predvsem pa nas učijo, da je življenje v vseh svojih oblikah velik čudež. Bog s polnimi rokami obdaruje vse, ki z zaupanjem pričakujejo Božje usmiljenje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.