Boga pogosto prosimo, naj nam pokaže znamenje, ki pa ga nato ne prepoznamo. To ne velja za Roso Mario, revno žensko iz župnije Predragocene Kristusove krvi v Mehiki.
Zgodbo pripoveduje Vladimir Alcántara v tedniku Desde la Fe iz mehiške nadškofije. Vse se je začelo leta 2013, ko se je Rosa soočila z revmatoidnim artritisom, ki je že precej napredoval. Bolezen je zelo oteževala življenje njej, možu in hčerki Sandri.
Prikovana na posteljo je bila odvisna od družine pri kakršnemkoli premikanju. Zaradi vnetja sklepov in bolečin ni mogla ničesar postoriti sama. 20. decembra 2015 je umrl njen mož in Sandra, njena hči, se je morala po svojih najboljših močeh potruditi, da bi pomagala svoji materi.
Roso je začela preganjati misel na samomor. Mislila je, da bo to olajšalo tako njeno bolečino kot vsakodnevne stiske, s katerimi se je soočala njena hči. Vendar je – z enakim vztrajanjem – prosila za znamenje, da se za to ne bi odločila in bi vztrajala pri življenju.
Božje znamenje
Po težkem boju s samo seboj se je Rosa Maria odločila, da si bo vzela življenje. To je nameravala storiti, ker ni prejela "božjega znamenja". Ko pa se je videla v svoji bedi, v svoji stiski, sredi bolečine in obupa, je nenadoma zaslišala hčerin glas, ko je prišla domov: "Mama, noseča sem!"
Šokirana nad novico je Rosa Maria spoznala, da je novica o vnuku tako pričakovano znamenje. "Dvignila sem obraz in rekla Bogu: To je tvoje znamenje, Gospod. Nič drugega nočem. Če želiš, mi daj moč, da grem iz kopalnice. To je vse, kar prosim," je povedala novinarju medija Desde la Fe.
Na božični dan, leto dni po moževi smrti, se je rodil Rosin vnuk Andrés. "Toda to znamenje Božje ljubezni ni prišlo samo: Rosa Maria je začela znova pridobivati nazaj moč in se počasi gibati; postopoma je lahko sama prevzela skrb zase in nato nadaljevala s svojimi dejavnostmi doma."
Novo življenje
Ob nedavnem pastoralnem obisku mehiškega kardinala in nadškofa Carlosa Aguiarja v župniji Rose Marie sta župnik in pomožni škof organizirala nadškofov obisk pri Rosi doma, kjer jih je pričakala v družbi hčerke in vnuka.
Tam je Rosa Maria povedala svojo zgodbo in izpostavila nešteto darov, ki ji jih je Bog naklonil od trenutka, ko je hčerka prišla domov in naznanila nosečnost. Opomogla si je in pred hišo postavila majhno kavarno.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
