“Po ločitvi sem zaradi Božje ljubezni lahko sprejela tudi svoje napake”

Razpad zakona je za vsakega človeka težka preizkušnja, ki jo spremljata občutek krivde in slaba vest. Še toliko težje je, kadar se pridruži tudi občutek nesprejetosti v okolici (družini, med znanci in prijatelji) in cerkvenem občestvu.

Ali znamo v Cerkvi prav nagovarjati razporočene (drugi izraz za ločene) in ali se v občestvu še vedno čutijo sprejete? O tem sta odkrito spregovorila p. Andraž Arko, sicer župnik v župniji Ljubljana Bežigrad, ter gospa Marijana Gantar, mama treh otrok, ki se je ločila pred petimi leti.

P. Andraž, ali duhovniki po vašem mnenju dovolj nagovarjajo razporočene (ločene) v Cerkvi ali gre za temo, ki se ji tudi duhovniki malce izogibajo?
Moram priznati, da sem moral tudi sam čez proces, da sem začel nagovarjati tudi razporočene, da sem si upal o tem spregovoriti. Navzoči so pri svetih mašah in pomembno jim je dati vedeti, da so tudi oni del občestva. Duhovniki to izrazito občutimo na nedeljo svete družine, ko imamo potrebo govoriti o "idealni" družini, čeprav tudi Jezusova ni bila idealna.

Marijana, na kakšen način ste cenili oporo duhovnika v vaši izkušnji ločitve?
Moji starši so poročeni več kot 60 let, tako da sem imela v domači družini dober zgled. Tudi vzgojena sem bila v tem, da "kar je Bog združil, tega naj človek ne loči". V družini o ločitvi nismo govorili. Ko sem se ločila, me je bilo najbolj strah tega, kaj bodo rekli starši. Hvaležna sem za svojo mamo, ki mi je bila v veliko oporo, ker je tako srčna in ljubeča, da ljubi brezpogojno. Brez nje in opore p. Andraža bi mi bilo zelo težko.

O krizi v zakonu oz. o tem, da gre nekaj zelo narobe, sva se pogovarjala že pred ločitvijo. Sama namreč nikakor nisem hotela, da bi moj zakon razpadel. A žal je bilo že prepozno, saj je v zakon že prišla tretja oseba in se ni dalo več nič narediti.

Po ločitvi pa sem poiskala duhovno spremstvo p. Andraža. Zelo mi je pomagalo, da sem lahko o tem odkrito govorila z njim in da me ni obsojal, svetoval mi je. Eno leto sem potrebovala, da sem dojela, kaj mi želi povedati z besedami: "Imej se rada." Hodila sem tudi na terapijo, kar mi je zelo pomagalo. Zdaj vidim, da se nisem počutila dovolj dobra, nisem se počutila vredna.

P. Andraž, kakšna je vloga duhovnega spremljevalca?
Poslušati, biti zraven, dati besedo spodbude. Pomagati človeku, ga opolnomočiti. V tistem trenutku ti Sveti Duh dá, da najdeš pravo besedo tolažbe za človeka. Temeljna vloga duhovnika je duhovno očetovstvo. Mogoče smo v zahodni Cerkvi to malo pozabili. Pravoslavna teologija ima to duhovno očetovstvo čudovito razdelano in je pri njih zelo pomembno.

P. Andraž, ali imajo razporočeni pri nas v Cerkvi možnost vključevanja v kakšne skupine za razporočene?
Nekaj možnosti obstaja. P. Christian Gostečnik je pri nas prvi začel s skupino za razporočene, tudi jezuiti nudijo nekaj možnosti … Res pa je, da ne morejo hoditi v zakonske skupine, saj so te namenjene zakoncem in torej razporočeni, samski in ovdoveli ne morejo sodelovati v njih.

Kako pa je s sodelovanjem pri sveti maši?
Če se je nekdo ločil in ostaja v tej situaciji (torej samski, ločen), potem ni nobenih ovir za sodelovanje pri bogoslužju, prejemanje obhajila in tako dalje. Seveda pa se stvari spremenijo, če si razporočeni najde novega partnerja. Takrat pa določenih stvari ne more več opravljati, razen če je sodišče odločilo o ničnosti zakona in je bil torej ta zakon dokazan kot ničen (neveljaven). V tem primeru se lahko potem odloči tudi za poroko z novim partnerjem.

Cerkev uči, da razvezani ne smejo poiskati novega partnerja oz. zaživeti z njim, da je to greh. Kaj pa recimo v primeru, da ima nekdo majhne otroke, ki bi potrebovali očetovsko ali materinsko figuro …?
Razumeti moramo, da Cerkev mora ščititi zakon kot svet in da mora ščititi zakonce. Poročeni so si obljubili zvestobo do smrti in ta obljuba je zakramentalna. Tudi s stališča cerkvenega prava gre za podpis "pogodbe" med dvema človekoma, ki skleneta, da bosta ostala skupaj.

"Cerkvena ločitev" ne obstaja. Obstaja pa sodni postopek, ki ugotavlja, ali je bil zakon res veljaven ali je bil ničen. Gre za neke vrste pravno pomoč, da se pride naproti temu, da bi se lahko razvezani znova poročili, če obstajajo utemeljeni razlogi za to, da lahko zakon razumemo kot neveljaven.

Treba je nekaj razčistiti: na to, ali se bo nekdo zaljubil ali ne, se ne da racionalno vplivati. Nekateri razporočeni (ali vdovci) se sicer odločijo, da se ne bodo znova poročili, in pri tem ostanejo. Če pa nekdo spozna novega partnerja, s katerim si želi ustvariti zakon, je naloga Cerkve, da skuša premisliti, ali se da kako pomagati, priti naproti.

Tudi papež Frančišek že od začetka svojega pontifikata govori o tem, kako priti naproti razporočenim, kje je njihovo mesto v občestvu, kje so možnosti, da se jim pride naproti in se jim pomaga. Še posebej so komplicirani primeri, ko je nekdo še vedno cerkveno poročen s prvim partnerjem, vendar pa že na novo civilno poročen z novim partnerjem.

Marijana, kaj vam je bilo v preizkušnji ločitve najtežje in kje ste v vsem tem našli Boga?
Kot otrok sem bila posvojena in verjetno sem se tudi zato počutila težje in bolj zapuščeno, ko sem se ločila. Vse skupaj sem doživljala zelo dramatično. Takrat sem si rekla: "Imaš tri otroke, ne dovoli, da zboliš, ne se zapustiti. Bodi trdna, bodi močna."

Kar zadeva mojo vero, pa moram priznati, da sem po ločitvi zelo duhovno zrasla. P. Andraž mi je vcepil v glavo, da je Bog ena velika ljubezen, da ni maščevalen, da me ljubi tako, kakršna sem. Ko se ločiš, namreč iščeš krivdo pri sebi, sprašuješ se, kaj si ti naredil narobe. Tudi zaradi Božje ljubezni pa sem lahko sprejela tudi svoje napake.

Pri neki spovedi me je duhovnik vprašal, ali se kdaj obrnem na Svetega Duha. Nanj se pa res nisem obračala. Imela sem tudi težave z molitvijo očenaš, kjer molimo "zgodi se tvoja volja". Jaz tega nisem hotela, jaz sem želela, da se zgodi moja volja, ne Božja! Ko pa sem se začela obračati na Svetega Duha, sem prvič začutila, da sem se predala v Božje roke, mu začela zaupati in se mu pustila voditi. To je bila ena stopnička višje v moji veri, bila je rast.

Kako ste razložili ločitev svojim otrokom in kako so jo sprejeli?
S tem, da sem povedala otrokom (takrat so bili stari 10 in manj), nisem imela nobenih težav. Nisem želela, da otroci potlačijo kakšna čustva, zato sem jih veliko spraševala, kako so, kako se počutijo, veliko smo o tem govorili, tako da jim je šlo na koncu to že na živce.

Jaz sem bila na njihovega očeta seveda jezna. A sem se odločila, da jim ne smem grdo govoriti o njem, zato sem nekaj časa v začetku uporabljala zanj same superlative – ki pa seveda tudi niso držali. Tako da sem potem nekako ujela ravnovesje med tem, da sem z njimi govorila o njihovem očetu korektno, nikakor pa ne grobo. Všeč mi je, da zdaj, po petih letih, ne gojijo do njega nobene jeze ali zamere.

P. Andraž, ali se z otroki pri verouku kdaj pogovarjate o ločitvi?
Pri manjših otrocih ne, pri starejših (npr. birmancih, srednješolcih) pa kdaj nanese pogovor tudi na to, saj imajo nekateri med njimi ločene starše. Predvsem mi je pomembno, da jim skušam dopovedati, da tudi če njihovim staršem ni uspelo in so se razšli, lahko njim v njihovem (bodočem) zakonu uspe. Želim jim povedati, da vsak piše svojo zgodbo.

Omenjam pa razporočene tudi v pridigah. V Cerkvi smo malo v nevarnosti, da vedno govorimo samo o velikih in idealnih družinah, kjer vse "štima". Dejstvo je, da so v občestvu tudi poročeni pari, ki ne morejo imeti otrok, razporočeni, vdovci, neprostovoljno samski in tako dalje. Dostikrat tudi skozi katoliške medije naslavljamo samo "idealne" družine.

Morda nam včasih zmanjka stika z realnostjo, v kateri živimo, zapademo v ideologijo popolnosti – da moramo biti popolni, brezgrešni. Če bi Bog pričakoval, da smo popolni, nam ne bi dal zakramenta spovedi. Moramo pa se truditi približevati Očetovi popolnosti, da bi ljubili drug drugega z ljubeznijo, s katero nas ljubi Bog.