Čemu vse zvonijo cerkveni zvonovi?

Zvonjenje cerkvenih zvonov je eden od lepših sadov, ki nam ga je dala katoliška tradicija. Da smo na ta del našega izročila in naše tudi kulturne dediščine zelo navezani, dokazuje tudi, da smo po mnogih naših cerkvah vedno znova lahko priča obnovitvam zvonov ali tudi izdelavi novih. Vendar pa zvonovi niso le glasbeni instrument, ampak pomemben del katoliške vere in življenja.

Še ne tako zelo dolgo nazaj je bila ura redkost. Privoščili so si jo lahko le bolj premožni ljudje, njihovo vzdrževanje in popravilo pa ni bila najbolj poceni zadeva, saj ure niso bile na baterije, kot jih je večina dandanes, ampak jih je poganjal natančno sestavljen in zapleten sistem kolesja v njihovi notranjosti.

Cerkveni zvonovi so tako dolga stoletja prebivalcem mest in vasi sporočali, koliko je ura. Tako tudi danes naši zvoniki oznanijo čas z bitjem zvonov. En udarec za četrt, dva za pol, tri za tri četrt in štirje za polno uro in nato toliko udarcev, kot je ura. Tako je bilo po celotni vasi ali mestu mogoče slišati zvonjenje zvonov in vedeti, koliko je ura.

Vendar pa so zvonovi sporočali oziroma opozarjali tudi na druge stvari. Še dandanes je znan rek, da je prepozno zvoniti po toči. Pregovor izhaja iz tega, da so ob bližajoči se nevihti in toči hiteli v zvonik in z zvonjenjem opozarjali kmete, da se bliža nevihta.

Tudi frazem "biti plat zvona" se nanaša na zvonjenje, ki je opozarjalo na različne nevarnosti kot recimo tudi na sovražno vojsko. Poleg tega še danes zvonovi pospremijo pogrebni sprevod, poroko in druge večje slovesnosti. Zelo dolgo so zvonovi tudi oznanili duhovnikov odhod s sveto popotnico k na smrt bolnemu človeku.

Žal sta obe svetovni vojni odnesli mnogo zvonov, ki so jih pretopili v topove, a so ljudje s trudom poskrbeli, da se je v času miru kaj kmalu v cerkvenih zvonikih znova zaslišala pesem zvonov.

Zvonjenje je prav tako verne opominjalo na to, da je čas molitve, da tako vsak trenutek dneva posvetijo z molitvijo in ga izročijo Gospodu. Še danes je navada, da zvonovi "vabijo k maši" z nekaj minutami neprekinjenega zvonjenja, približno 15 minut pred mašo. Prav tako pa je zvonjenje vabilo k molitvi na posebej določene trenutke dneva.

Trikrat na dan zvonjenje vabi k molitvi angelovega češčenja. To pa ni le molitveni spomin na angelov prihod k Devici Mariji, ampak je katoliško izročilo različnim uram dodelilo tudi različne pomene. Ob sedmih zjutraj, opoldne in ob sončnem zahodu se moli molitev angelovega češčenja v počastitev angelovega oznanjenja Devici Mariji, da bo postala Božja mati.

V katoliškem izročilu pa imajo pomembno simboliko tudi druge ure. Deveta dopoldne je po izročilu ura, ko se je nad apostole na binkoštni dan spustil Sveti Duh. Tretja popoldne je ura, ob kateri je Jezus umrl na križu. Šesta popoldne je po izročilu ura, ko je Juda Iškarijot s poljubom izdal Jezusa v vrtu Getsemani. Dvanajsta ura (opoldne) je ura, ko je nadangel Gabrijel oznanil Mariji, da bo spočela in rodila Božjega Sina.

V liturgičnem letu ima najpomembnejše in posebno mesto veliki teden in znotraj njega sveto tridnevje, ko obhajamo trpljenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa. Po starodavnem izročilu Cerkve na veliki četrtek pri večerni sveti maši (maša zadnje večerje) se pri slovesni Slavi oglasijo zvonovi in orgle.

Nato se zvonove pospravi in po končani hvalnici tudi orgle utihnejo. Tudi zvoniki se ne oglasijo več, vse dokler na velikonočno vigilijo pri slovesni Slavi znova ne zadonijo orgle in se oglasijo zvonovi, ki pozdravljajo Vstalega Odrešenika.