Podobno kot v številnih drugih cerkvah so tudi v župniji sv. Janeza in Jakoba v mestecu West Warwick v ameriški zvezni državi Rhode Island v zadnjih letih vztrajno beležili upadanje števila nedeljnikov. Zato ni nikogar presenetila vest, da bodo West Warwick združili s sosednjo župnijo.
Ko so me določili za njihovega novega duhovnika, si župljani niso mogli predstavljati pretirano svetle prihodnosti za svojo župnijo. Njeni verniki, ki so župniji resnično zvesti, so se počasi starali, in število pogrebov je daleč presegalo število krstov, ki smo jih obhajali vsako leto. Če bi ostali na tej poti, se je naša prihodnost zdela precej pusta.
Toda dve leti pozneje in z malce odločnosti, spoštljivega češčenja in družinske podpore smo v cerkvi zaslišali nov zvok, ki je pritegnil številne poglede. To je bil zvok dojenčkovega joka v ozadju cerkve, mlada mamica pa si je obupano prizadevala, da bi potolažila svoje dete. Ker v cerkvi ni ločenega prostora za otroke, se ni imela kam skriti.
Kljub mojim začetnim strahovom so bili ljudje očarani. Ta nežen otroški jok je bil znamenje življenja, novo prebujenje, kot nova pomlad, o kateri je tako pogosto govoril veliki svetnik Janez Pavel II.
Mlada družina je bila pogumna, da je svoje dete tistega nedeljskega jutra pripeljala v cerkev, še posebej potem, ko so ugotovili, da je njihov otrok edini malček pri jutranji sveti maši. Po maši sem jih spodbudil, naj še malce ostanejo, jih povabil, naj večkrat pridejo, in naj ne pozabijo, da so vedno iskreno dobrodošli.
Tisto mlado življenje je postalo osrednja tema pogovorov v župniji. Do večera istega dne je že najmanj šest ljudi pripomnilo, kako lepo je bilo v cerkvi slišati otroški jok, in izrazilo upanje, da bo zgledu te mlade družine sledila še kakšna.
Malce pozneje je bila naša župnija resnično blagoslovljena: med julijem in septembrom smo krstili kar devet otrok. Naša župnija zdaj vztrajno raste, to pa pripisujem predvsem dejstvu, s kakšnim iskrenim veseljem smo v cerkvi sprejeli majhne otroke.
Pred kratkim sem na družbenem omrežju Twitter prebral zapis mlade mamice, ob katerem je objavila fotografijo vizitke na cerkveni klopi: "Moja župnija nekatere stvari počne pravilno."
To je bilo pismo mladim družinam, ki jih je opominjalo, kako lepo je, da so del občestva, obenem pa opozarjalo župljane, naj bodo prijazni ter naj ne pozabijo, da so otroci upanje župnije za prihodnost.
Brez sramu sem povzel to idejo, objavil pismo v župnijskem listu in še isti teden po klopeh razdelil vizitke, na hrbtni strani katerih sem natisnil črno-belo risbico, da bi jo otroci lahko pobarvali, če bi med mašo potrebovali kakšno dodatno zaposlitev.
Nauk zgodbe: prihodnost naše Cerkve ne bo denar, prav tako tudi ne stavbe, ki so redko priče številnemu občestvu. Prihodnost Cerkve morajo biti naši otroci in storiti moramo vse, kar je v naših močeh, da mladim staršem pomagamo uresničiti to upanje.
Pismo, ki ga župljani odslej redno najdejo v cerkvenih klopeh:
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
