Time-out naj bi bil alternativa kričanju in udarcem. Starš naj bi otroku z odločnim glasom povedal, naj se umakne v svojo sobo in se tam razjoče ali razkriči.
Kot pri vseh bližnjicah je takšen učinek le začasen. Dolgotrajna škoda bo vplivala na naš odnos do otrok, kot tudi njihove sposobnosti, da izrazijo svoja čustva.
Time-out je način predajanja sporočila otroku, da je njegovo početje nesprejemljivo. Otrok iz vedenja staršev razbere, da so čustva, ki sprožijo kričanje ali jok, nekaj slabega in nenormalnega. Hkrati vidi, da se mora s temi negativnimi čustvi spopasti sam, v svoji sobi. Nekaj podobnega, kot da bi odrasli osebi, ki ve le, kako prižgati in ugasniti računalnik, naročili, naj odpravi sistemsko napako.
Noben otrok med time-outom ne dobi razsvetljenja, kaj je storil narobe. Ve le, da je starš zelo jezen in da se je od njega oddaljil. Ko otrok pošilja signal: "Na pomoč!", mu starš s takšnim pristopom odgovarja: "Pomagaj si sam, ne računaj name."
Čustvena nepismenost
Noben otrok ne more sam razmišljati o svojih občutkih in vedenju. To ni posledica slabe volje, temveč dejstvo, da je prefrontalni del možganske skorje, v katerem se nahajajo središča refleksije in izražanja občutkov z besedami, še vedno zelo slabo razvit.
Ko otroka preplavijo težka čustva, ga prevzamejo evolucijsko starejši limbični možgani, ki delujejo po principu boj ‒ beg ‒ otrplost. Ko močna čustva pridejo do izraza, se pri otroku prekine povezava med čustvenim centrom in centrom razuma.
Če se otroci naučijo, da so čustva slaba in grozeča, ker tvegajo zavrnitev svojih bližnjih (manjši kot je otrok, težje mu je razumeti, da starš ni izginil za vedno, saj je čas, merjen v minutah, abstrakcija), potem se v njih utrdi čustvena nepismenost. Kot odrasli ne bodo vedeli, kaj se jim dogaja in zakaj. Prav ta situacija pozneje pogosto povzroči, da kot odrasli uporabljajo poživila in zapadejo v kaos na račun svojih čustev.
Izolacija tudi ne bo pripeljala do tega, da se bodo v težkih trenutkih kot odrasli izogibali človeškemu stiku in iskanju pomoči.
Starševski time-out
Tisti, ki najbolj potrebuje time-out, ko otrok postane neukrotljiv, je pravzaprav starš sam.
S tem, da se za nekaj trenutkov ustavi, lahko opazi, da se njegov pritisk dviga in da se mu pojavljajo misli, ki v resnici nimajo ničesar opraviti z resnično situacijo ("To počne, da bi me razjezil", "Ne spoštuje me"). Te misli so kot bencin, ki ga polijemo po iskri, zato potrebujemo trenutek, da jih opazimo in ustavimo. Otroci naredijo vse, kar lahko. Če se ne obnašajo "bolje", je to zato, ker tega še ne zmorejo. Vedenje je le vrh ledene gore in ko jim pomagamo razumeti sebe in uravnavati svoja čustva, se bo tudi to spremenilo.
Namesto time-outa otroku ponudite "time-in": otroku dajte svojo prisotnost in poskrbite, da ga slišite. Pomagajte mu poimenovati občutke. Pomagajte povedati, kaj misli. Pokažite empatijo, da se lahko ohladi. Skupaj poiščite rešitve.
Ali to pomeni, da podpirate čisto vse? Seveda ne. Malček ne more hoditi okoli ognja, štiriletnik pa ne more kupiti vseh igrač v trgovini. Otroku namesto tega raje posredujmo sporočilo: "Ko ti je težko, sem s tabo. Skupaj se bova spopadla s to žalostjo/jezo/strahom."
Na ta način bomo vzgojili odraslega, ki bo razumel samega sebe.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
