Tebe bo lahko rešil samo Bog

Vsak izmed nas se že rodi z nahrbtnikom, naloženim s krivdami in ranami naših prednikov, "je pa odvisno, koliko tega nesemo naprej ali pa odložimo, ko se tega očistimo," oziraje se na prehojeno pot spoznava Matej. Meni, da veliko prenašamo naprej, ker ne izročimo v Božje roke. Zaveda se, da so ga predniki zaznamovali tudi z dobrim, a to dobro teže prepoznavamo kot slabo, saj se kaže na več načinov.

Že na začetku osnovne šole – ko so se doma dogajali nemiri med 12 let starejšim polbratom in starši – se je Matej počasi odtujeval in vedno bolj zapiral vase. Starši so zelo trpeli, a tudi on, ker ni imel pravega očeta. To se je odražalo na njegovem uporništvu, v njihov dom pa je vnašalo nemir. S sestro sta živela v strahu.

Matej Boga pred soočenjem z lastnim dnom ni doživljal kot ljubezen. "Bil sem sebičen in videl sem le sebe." Iskal je pozornost, ki je doma po lastnem mnenju ni bil deležen v zadostni meri. Še večji vpliv so imele zdrahe doma. Bežal je od doma in našel družbo. Proti koncu osnovne šole je njegov sošolec pri svojem očetu našel pornografske revije, jih prinesel pokazat sošolcem v šolo, potem pa so si fantje na "bralnem krožku" izmenjavali "literaturo". V zadnjem letu osnovne šole so se začele težave še v šoli.

V prvem letniku srednje šole je Matej dobil svoj računalnik in še bolj padel v svet skušnjav, ki jih ponuja splet. "Vedno bolj sem se oddaljeval od šole, ker me je vse bolj pritegoval virtualni svet in igrice … K maši sem šel tudi dvakrat na teden, da je bil doma mir, potem pa sem šel ven," se spominja svojih izhodov. Tako se je začelo. Vedno bolj je vstopal v svet pornografije in alkohola; ko je začel sam služiti denar, pa ga je ta svet že osvojil. "Ob koncu srednje šole nisem vedel, kaj me veseli, in sem se kar na slepo vpisal na fakulteto. Zablodil sem."

Družil se je z vrstniki, ki so bili v podobnem položaju. "Bili smo uporniki staršem, iskali smo pozornost okolice – ljudi, punc …" Šele v tridesetih je imel Matej dekle, ker ga je prej v vzpostavljanju stikov hromil strah pred resnejšim odnosom. "Ob uživanju alkohola mi je bila bolj v zabavo spolnost prek pornografije s samozadovoljevanjem."

Matej je bil najprej zasvojen s pornografijo, potem z računalniškimi igrami. "Je že res, da te taka igra po eni strani intelektualno razvija, drugo pa je, kako te dolgoročno socialno in duhovno uniči." Matej je bil po pet ali šest ur na dan na računalniku, tudi zvečer. Trpele so šolske obveznosti, pa se je le nekako prebil čeznje.

"Spoznal sem dekle, ki mi je bilo všeč, je pa že imelo izkušnjo s fantom, ki je čezmerno pil, zato sem pri 33 nehal piti, da bi bil z njo. Oba sva si želela tudi spolne odnose." Pa je bil tako prežet z deviacijami, da normalnega spolnega odnosa ni zmogel, romantične privlačnosti pa ni zmogel več doživljati. "Samo vizualno mi je bila všeč, zato sva prekinila. Padel je ves moj moški ponos in začel sem razmišljati, kako naprej …"

Ko je obiskal sestro in ji potožil, kako ga vse tišči (šlo je za blažjo depresijo), mu je svak rekel: "Tebe bo lahko rešil samo Bog." V zavedanju lastne krhkosti in omejenosti je začel iskati pomoč. Tako je bilo soočenje z lastnim dnom zanj milostni trenutek.

Ker je imel vsega dovolj, se je odločil, da gre od doma. Živel je kot najemnik, iskal pa pomoč za socialno odvisne in pri anonimnih alkoholikih. "Prekinjen odnos z dekletom je bil tudi prelomnica zame." Ko je videl, kam je padel, je nehal piti alkohol in spremljati pornografijo. "Pol leta sem dobesedno lutal od skupine do skupine, kot spuščen teliček … Prekinil sem stike s prijatelji in se povsem zaprl." Beg iz zasvojenosti ga je osamil, z domačimi pa je prekinil stike. "Ko sem opustil vsa slaba nagnjenja in začel štiriletno zdravljenje, se je začelo resnično trpljenje."

Padel je v depresijo. "Spremljali so me glasovi in misli, kot da bi me nekdo imel v oblasti. Nag sem šel čez Golovec in vso noč prebil v gozdu. Niti sekundo nisem bil na miru, ves čas v gibanju, se valjal, bil krvav ... Zjutraj so me našli, odpeljali z rešilcem na psihiatrijo." Ni hotel, da komu povejo, da je pri njih. Dobival je tablete, imeli so delavnice in bili prepuščeni sami sebi ... "Bil sem na zaprtem oddelku, kjer so me spremljale slabe misli, da mi bodo naredili nekaj slabega."

Doma so ga pogrešali in klicali, pa ga pol leta niso mogli dobiti. So pa v tem času za Mateja tako domači kot sorodniki veliko molili in darovali za maše. "Ko sem se umiril, so me po dveh mesecih odpustili iz bolnice." Vrnil se je v najeto stanovanje, šel spet delat in se vrnil k skupinam za odvisnike.

"Hodil sem k psihoterapevtom in šarlatanom, tudi k transcendentalni meditaciji (joga, hipnoza) in bioenergetiku, vse drago plačeval, da bi bil rešen svojih odvisnosti, pa ni nič delovalo," zdaj vidi mesta, kjer je iskal rešitev, ki je tam ni bilo. "Enkrat sem celo šel k frančiškanom v Ljubljani, pa sem sredi spovedi ušel, ker mi je bilo ob gledanju križa vedno bolj grozno. Hudobni duh se je boril zame."

Mnogim se zatakne pri tretjem koraku na poti iz odvisnosti: Spoznali smo, da nam zdravje lahko povrne samo višja sila. Za Mateja pa je bila prav pri Gospodu rešitev. Pa ga je hudobni duh spet tako speljal, da je divje razbijal najemniške omare, lastnica je poklicala policijo in spet se je znašel na psihiatriji na zaprtem oddelku, dokler se ni pomiril. Diagnoza: shizofrenija. Ko je začel sprejemati obiske, je k njemu redno začela prihajati njegova sestra. Svak mu je izročil tudi podobico Jezusa, ki jo je hranil pod vzglavnikom, da bi bolj mirno spal.

"Ko sem se spet zlomil, sem začel jokati, poklical domov in jim povedal diagnozo, ki jim je bila že znana. Verjamem, da je bil za ta preobrat odgovoren Jezus. Počasi sem ob podobici, ki mi jo je dal svak, začel verjeti v Jezusovo navzočnost in pomoč. Takrat se je začelo moje notranje očiščevanje."

Po Matejevem podiranju omar je njegov polbrat šel v akcijo, vse njegove stvari pripeljal domov in poravnal stroške. "Zdaj vidim, da hudobni duh res preizkuša, še posebej, ko si šibek," spoznava Matej. Spremljale so ga samomorilne misli, starši pa so mu bili v veliko oporo. Med drugo hospitalizacijo ga je oče vsak dan obiskoval, mama pa je doma zanj neprestano molila. Staršem in domačim je hvaležen za trdno oporo v najtežjih trenutkih.

Ko se je vrnil domov, je prišlo do druge prelomnice. "Doma sem se basal s tabletami in samo še molil. Nisem dobro spal in bil vedno bolj utrujen. Mama je prosila eksorcista, naj moli nad menoj. Izboljšalo se mi je, prvič pa sem trdno zaspal, ko je bila pri nas Marija romarica."

Eksorcist mu je zapretil, ko je molil zanj: "Vsak dan boš moral moliti in hoditi k spovedi do konca življenja." To mu je takoj obljubil, zdaj pa vidi, da kadar opusti vsakdanjo molitev, ni pristnega stika z Bogom, pa tudi notranjega miru ni.

Vse pripomore k dobremu, tudi krovec, ki je pri njih doma pokrival streho in rekel mami, da se vera kaže v dejanjih, ne samo molitvi. Mateja so se njegove besede dotaknile. "Bral sem Sveto pismo in videl, da ima krovec prav, saj je vera brez del mrtva."

Doma je bil neprestano omotičen zaradi tablet in enkrat se je od tega zgrudil pred mamo. "Odločna, kot je bila, se je ob tem razjezila in rekla, da bomo nehali z jemanjem teh zdravil, mene pa spodbudila, da sva dozo počasi zmanjševala." Dokler ni prenehal z zdravili, dejansko ni mogel nič narediti. Mama se je zanj borila v pravem pomenu besede, psihiatrinji pa ob pregledu jasno povedala: "Matej ni psihični bolnik." Zanj je bilo dragoceno, ko je videl, kako se je mama zavzela zanj.

Na poti očiščevanja je Mateju pomagala pogosta spoved, saj je tako Božjemu usmiljenju lahko sproti izročal vse, kar je slabega prihajalo na plano iz njegovega življenja. Hvaležen je domačemu župniku, da ni obupal nad njim in ga je bil pripravljen sprejeti vsak dan. "Dana mi je bila milost, da se sčistim."

Samo molitev ni bila dovolj; potreboval je tudi živo povezanost z Bogom in z življenjem. Začel je pomagati v župnišču, kjer je malo pospravljal in naredil, kar je bilo potrebno. S svojo zavzetostjo je večkrat presenetil celo župnika, ob tem pa se mu je počasi vračala tudi samozavest. "Če mi Bog ne bi pomagal, ne bi šlo," je trdno prepričan.

Ko se je vedno bolj obračal h Gospodu, je nastopil tudi čas, da si začne prizadevati za odpuščanje. Znova je lahko začel živeti šele, ko je odpustil. "Polbratu sem odpustil in ga ne krivim več. Prosil sem za mir in ljubezen v meni in molil za tiste, ki so me kakorkoli prizadeli ali ranili." Odpustil je staršem in tudi njih prosil za odpuščanje. Bog pa mu je s svojo milostjo in odpuščanjem prihajal naproti. Spet je na novo zaživel in se veseli življenja.

"Ko se oziram nazaj, sem hvaležen za vse, tudi za slabe izkušnje, ker so me naredile močnega, saj vem, da jih ne bom več ponovil. To me je pripeljalo do trdne vere, Bog pa je postal smisel mojega življenja."

Včasih je bil za Mateja pomemben dober avto, a ni imel blagoslova pri upravljanju z denarjem. Zdaj živi bolj skromno in čeprav manj zasluži, ima več, kot ugotavlja sam. Začel se je veseliti malih stvari. "Prizadevam si za darovanjsko življenje. Pomagam staršem, prijateljem in sodelavcem v službi, pa tudi drugim, ki so pomoči potrebni, če je le v moji moči. Prav tako se držim krščanskih vrednot in od njih ne odstopam. Pri vseh preizkušnjah pa mi Bog daje vso potrebno moč. Vsako trpljenje skušam darovati za dobro."

Celotno pričevanje je bilo najprej objavljeno v reviji Božje okolje (5/2021).