Kristjan Gumienny je bil več kot 20 let odvisen od alkohola, drog in pornografije. Utrujen je bil od življenja brez cilja, razmišljal je o samomoru. Pomoč mu je ponudila Marija. Z njeno pomočjo se je osvobodil odvisnosti in se vrnil k Bogu.
Neki znani specialist s področja zdravljenja odvisnosti je nekoč dejal, da se vsaka odvisnost začne z bolečino. Kakšno trpljenje je v vašem primeru povzročilo, da ste postali odvisni od alkohola, drog in pornografije?
V moji mladosti so se v soseski, kjer sem živel, številne družine spopadale z odvisnostjo od alkohola. Tudi moja. Pri komaj 29 letih je zaradi odvisnosti od alkohola umrl moj bratranec. Na dnevnem redu je bila tudi pornografija. Spomnim se npr. igralnih kart z golimi ženskami, videokaset z erotičnimi filmi, časopisov s pornografsko vsebino. To je bilo prisotno v tako rekoč vsakem domu v soseski.
Koliko ste bili stari, ko ste prvič posegli po drogah?
Bil sem v osnovni šoli. Začel sem z vdihavanjem lepila, kajenjem marihuane. Alkohol je bil takrat vseprisoten, tako široko dostopen, da me droge sprva niso tako pritegnile. Šele v srednji šoli sem začel to področje podrobneje raziskovati.
Na maturantski ples sem povabil dekle iz Varšave. S seboj je prinesla amfetamine in predlagala je, da jih poskusim. Sploh nisem vedel, za kaj gre, šele pozneje mi je povedala. Potem sem po tej drogi večkrat posegel – ko sem moral kaj narediti, ko sem bil utrujen, šibek. Eksperimentiral sem tudi s tabletami ekstazija, heroinom. Veliko stvari je bilo.
Na začetku pogovora ste omenili pornografijo. Kaj vam je vzela?
Pornografija je predvsem izkrivila moj pogled na ljubezen. Sklepal sem naključna poznanstva z ženskami … Pravim "poznanstva", ker bi težko rekel, da je šlo za razmerja. Zasvojen sem postal z gledanjem erotičnih filmov. Več kot očitno sem bil suženj tega. Ko sem stopil na pot spreobrnjena, sem računalnik razstavil na dele in jih vrgel v smeti.
Ne bi bilo bolj preprosto izbrisati pornografskih vsebin in obdržati računalnik?
To je bila moja zavestna odločitev. Takrat sem bil v takem duhovnem stanju, da ne bi zaleglo niti, če bi računalnik skril v omaro. Spoznal sem, da je bolje, da se ga znebim.
Bog nas prej ali slej sooči z resnico. Kdaj ste se morali z njo srečati vi?
Spreobrnil sem se pred približno petimi leti. Po enem izmed prepirov je oče rekel, da se moram odseliti. Živet sem šel k znancu. V stanovanje, ki ni bil prijeten kotiček, ampak pijansko zatočišče. Spal sem na tleh. Bil sem zanemarjen, lačen, dehidriran, razmišljal sem o samomoru. Neke noči, ko sem tako ležal na tleh, sem zaklical: Bog, reši me, ker ne želim več tako živeti! Ali me vzemi ali mi pomagaj! Po tej obupani molitvi, ki je bila pravzaprav manifestacija nemoči, je prišel navdih, da sem naslednji dan obiskal družino.
Ste se vrnili?
Tako je. Oče mi je dovolil, da se vrnem. Bil sem psihično, fizično in duhovno izčrpan. Obljubil sem mu, da se bom začel zdraviti, da bom šel na terapijo. To se je izkazalo za zelo koristno. Zahvaljujoč terapiji sem razumel, da je alkoholizem bolezen, ki resnično ogroža življenje in se lahko konča s smrtjo. Na srečanjih anonimnih alkoholikov sem slišal veliko tragičnih zgodb, ki sem jih skušal razumeti kot opozorilo. Boril sem se, da ne bi posegel po alkoholu. Samozadovoljevanje je bil edini način, s katerim sem znal sprostiti svoja čustva, ki so me takrat mučila. V stavbo, kjer sem se zdravil, je prihajalo neko dekle in pacientom delilo slike s podobo Marije in Jezusa. Božje dekle. Ena izmed sester, ki sem jo tam spoznal, je rekla: "Kristjan, najlepši terapevt je Jezus Kristus."
Ste se pozanimali, kje sprejema paciente? :)
Bil je tam. (nasmeh) Ves čas je bil ob meni. Nosil me je v naročju, ker se sam ne bi premaknil z mesta. Po vrnitvi s terapije, ki je nisem končal – iz različnih razlogov, med drugim zaradi pomanjkanja discipline in neupoštevanja pravil, ki veljajo v centru – sem se odpravil v cerkev. Pokleknil sem pred podobo čenstohovske Matere Božje in se zjokal.
Marijo sem prosil, naj me osvobodi zanke odvisnosti, v katero sem se ujel. Obljubil sem ji, da nikoli več ne bom posegel po drogah, če mi da moč. Uslišala me je. Po molitvi pred najsvetejšo podobo nisem več doživljal odtegnitvenih sindromov. Od takrat ne uživam več alkohola, cigaret ali drog. Marija je zame izprosila tudi milost in čistost. Vsak dan se učim Božje ljubezni.
Nekdo je dejal, da se ljubezen širi in da mora prekipeti, ker je taka njena narava. Čutite potrebo, da jo delite z drugimi ljudmi?
Da, od trenutka, ko sem se začel spreobračati, mi je Bog pogosto na pot postavljal odvisnike. V njih vidim sebe izpred nekaj let. Takoj po spreobrnitvi mi je Jezus dal možnost – čeprav jaz temu pravim milost – voditi podporno skupino Zaufaj (Zaupaj, op. p.), ki je bila ustanovljena v okviru Centra za pomoč odvisnikom v Chełmu. Tega časa se spominjam s hvaležnostjo. Trenutno delam na področju železniškega prometa, toda v bližnji prihodnosti si želim postati terapevt.
Ali podporo ljudem, ki se želijo osvoboditi odvisnosti in se vrniti k Kristusu, k veri, vidite kot Božji načrt za vaše življenje?
Vsekakor. Pred časom sem molil za treznost in spreobrnjenje mladega dekleta. Spoznal sem jo na glavni železniški postaji v Lublinu. V srcu sem začutil, da Marija želi, da ji podarim čudežno medaljo. Ko sem ji jo izročil, je priznala, da je pred kratkim od vedeževalke prejela talisman.
Danes sem na primer srečal moškega Wojtka, ki je sklonjen sedel ob prometni ulici. Ko sem se mu približal in ga vprašal, kako mu lahko pomagam, je rekel, da je odvisen od heroina, a se zdravi in verjame v moč molitve k Mariji in Jezusu. Pripovedoval mi je o svojih zdravstvenih težavah in trpljenju, ki ga doživlja. Tudi njemu sem podaril čudežno medaljo. Ko sem ga pospremil do avtobusne postaje, sem v njem, v njegovem pogledu, videl živega Gospoda. Vem, da je sam Bog v moje srce položil željo po pričevanju o njegovi ljubezni. Jaz moram samo sodelovati z Njegovo milostjo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
