Zgodbe udeležencev so se vrstile druga za drugo in druga drugi so tlakovale pot odprtosti in iskrenosti. Zdelo se je, kot bi se odprla nebesa in bi nam Bog hotel osebno povedati, kako visoko ceni družino. Saj družina je njegova stvaritev, zato ve, da jo lahko iz velike stiske reši le njegova roka, od nas pa pričakuje tesno in zavzeto sodelovanje. Danes vem, da je bila Božja beseda in Božja navzočnost na seminarju otipljiva "tukaj in zdaj".
Ob koncu seminarja sva bila utrujena: nujno sva potrebovala nekaj dni oddiha. Najini prijatelji (voditeljski pari in drugi sodelavci) so nama dali posebno darilo. Vedela sva, da je sedaj čas, da ga "unovčiva". Tako sva se v ponedeljek odpravila proti morju.
Kmalu sva se hudo sporekla in pot se je žal nadaljevala v tišini. Tik pred Reko sem možu le uspela reči, ali lahko zavije na Trsat. Večkrat sva se tam že ustavila, saj naju Marijino romarsko svetišče, kamor so v preteklosti radi romali naši predniki, močno privlači. In res, pred Marijino podobo sva z Božjo pomočjo zmogla stopiti iz grobov sebičnosti in ranjenosti in prav tam sva sklenila, da bova spet gradila najino edinost.
Ta boleči začetek najinega oddiha sva za streznitev očitno potrebovala oba. Pri Mariji sva se namreč ponovno in zavestno odločila, da bova v dneh, ki so naju čakali, drug do drugega tenkočutna in pozorna. Tako sva v dneh, ki sva jih preživela na morju, namenoma iskala podarjene trenutke in hkrati vedno bolj spoznavala, kako naju ima Bog rad – tukaj in zdaj.
Bilo je božansko lepo! Na nekem sprehodu sva popila kavico v čudoviti aristokratski vili. Prevzela naju je njena lepota: stene so krasile umetniške slike, vse naokoli stilno pohištvo, pa še čudovit pogled na morje. Počutila sva se kot v kraljevi obednici. Res je bil to le trenutek, vendar sva v njem prepoznala dar – tukaj in zdaj.
Spoznala sva, da nama nihče ne more ukrasti izkustva tega trenutka, če ga s hvaležnostjo "pripneva v nebo". Jezus pravi: "Nabirajte si zaklade v nebesih" (Mt 6,20). S hvaležnim "pripenjanjem" darov v nebo ne izgubimo ne trenutkov ne oseb.
Čeprav na oddihu in oba že v letih, pa ne leta in ne oddih ne opravičijo spanja na lovorikah preteklosti. Čas, v katerem živimo, zahteva našo nenehno čuječnost v odnosih, saj so prav odnosi temelj vsake družine. Zato cenímo, kar imamo, in bodímo hvaležni za vsak trenutek in za vsakega človeka – tukaj in zdaj.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
