Večni bojevnik za svobodo, v življenju in literaturi

Boris Pahor je vse življenje opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi. Bil je prejemnik številnih priznanj in večni borec za svobodo, v življenju in literaturi, piše STA.

Boris Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času Avstro-Ogrske in leto pred začetkom prve svetovne vojne. Kot otrok je bil priča nacionalistične ideologije in na lastne oči videl fašistični požig Narodnega doma v Trstu.

Z osnovnim šolanjem je začel leta 1919, ko je bila v Trstu še dovoljena slovenska šola. Ko je leta 1923 Gentilejeva šolska reforma odpravila vse slovenske in hrvaške šole v Julijski krajini, je šolanje nadaljeval v italijanščini. Leta 1930 se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru, kjer je leta 1935 maturiral. Nato je v Gorici vpisal teologijo, a je študij leta 1938 opustil. Med študijem ga je prizadel brutalni napad na slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti na božični večer leta 1936 ugrabili in mučili do smrti.

V času študija, ko je bila prepovedana javna in zasebna raba slovenščine v Julijski krajini, je Pahor pisal v slovenščini. Prvo prozo je objavil v celjski reviji Mladika pod psevdonimom Jožko Ambrožič. Leta 1939 je navezal pisemski stik s pesnikom Edvardom Kocbekom in ostal z njim povezan do Kocbekove smrti.

Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan na tuja bojišča. Po kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nemško okupacijo, in se pridružil osvobodilni fronti ‒ kasneje je to obdobje popisal v romanu Mesto v zalivu. Leta 1944 so ga Nemci skupaj s 600 drugimi deportiranci poslali v nacistična koncentracijska taborišča (Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen) ‒ izkušnje iz koncentracijskih taborišč so bile vodilna tema Pahorjevih del, tudi romana Nekropola, ki je preveden v trinajst jezikov.

Pahor se je v Trst vrnil konec leta 1946. Leta 1947 je na Univerzi v Padovi diplomiral s temo Ekspresionizem in neorealizem v liriki Edvarda Kocbeka. Istega leta sta se s Kocbekom prvič srečala v živo in navezala še tesnejše prijateljstvo.

Dolgo je živel kot svobodni književnik. Največ je objavljal v Razgledih, ko pa je revija leta 1953 prenehala izhajati, je s Pavletom Merkujem in Alojzom Rebulo poskusil z izdajanjem revije Sidro, nato pa še revije Tokovi ‒ obe sta izhajali le kratek čas. Leta 1966 je ustanovil Zaliv, v katerem je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do prenehanja leta 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov.

Med letoma 1953 in 1975 je Pahor poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu. Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl, umrla je leta 2010.

Usodno za Pahorjevo slovenstvo je bilo leto 1975, ko sta skupaj z Alojzom Rebulo naredila intervju z Edvardom Kocbekom, izdal ga je Zaliv v Trstu. V intervjuju, ki sta ga pisatelja Pahor in Rebula naslovila Pričevalec našega časa, je Kocbek razkril zunajsodni poboj domobrancev, ki so po zmagi komunistov prebežali na Koroško, Angleži pa so jih vrnili partizanom, ti pa mučili in pometali v kočevska brezna.

Intervju je v Jugoslaviji in med komunističnimi oblastniki dvignil veliko prahu, Kocbek je bil izločen iz javnega življenja. Zaliv, ki je knjigo izdal, je bil v Jugoslaviji prepovedan, Pahorju pa je jugoslovanska komunistična oblast prepovedala vstop v državo vse do leta 1981, ko je prišel na Kocbekov pogreb.