Majda Hostnik je štirideset let opravljala delo učiteljice razrednega pouka. Dela z otroki se tudi ob odhodu v pokoj pred devetimi leti ni naveličala. Takoj je prevzela varovanje otrok svojih štirih sinov. Trenutno pričakuje enajsto vnukinjo.
Svoje delo jemlje s polno odgovornostjo in je pri tem zelo disciplinirana ter ustvarjalna. Konkretne ideje, ki lahko pomagajo starim staršem pri varovanju vnukov, je zbrala v knjigi Vrtec pri stari mami, ki je nedavno izšla pri založbi Družina.
Običajno so ljudje, ki vse življenje delajo z otroki, precej utrujeni od odgovornosti, ki so jih imeli. Vi pa ste se takoj ob odhodu v pokoj prostovoljno odločili za varovanje desetih vnukov, seveda ne vseh hkrati. Vam ni bilo dovolj postavljanja meja, obiskov otroških igrišč, odgovornosti?
Sploh ne. Tudi v šoli se tega nisem nikoli naveličala. Če ne bi pričakovala dveh vnukov, se še ne bi upokojila. Res je sicer, da je delo z vnuki drugačno kot delo v šoli, saj dobi učiteljica v razred že malce izoblikovane osebnosti, stare šest let. Ko pa sem v varstvo prevzela vnuke, so bili ti stari komaj leto dni, spremljala pa sem jih do vstopa v šolo.
Imate štiri sinove, ki so zdaj stari od 30 do 45 let. Kako je bilo vzgajati štiri nadobudne fante?
Poskušala sem biti dosledna pri vseh stvareh. Mož je imel odgovorno službo in je šele ob sedemnajsti ali osemnajsti uri prihajal domov. Zato sem se z vzgojo veliko ukvarjala sama. Opažam, da sem bila z otroki v šoli bolj razumevajoča kot s svojimi lastnimi. Do svojih sem bila precej stroga. Ko so začeli obiskovati šolo, ki je bila tudi moje delovno mesto, nisem želela, da bi bila pri poklicu okrnjena ali da bi to vplivalo na moje delo.
Ste idejo za knjigo dobili po upokojitvi ali morda že prej?
Že v času službovanja sem želela izdati knjigo Didaktične igre in se dogovarjala z eno izmed založb, a je bila težava v denarju. Predlagali so mi, da bi svoje znanje objavljala kar v člankih, ampak mi to ni bilo všeč. Želje po lastni knjigi nisem opustila. V času, ko sem varovala vnuke, me je najmlajši sin Tomaž spodbudil, naj jo izdam.
Ko sem prvi osnutek poslala založbi Družina, sem dobila pozitiven odgovor. Osnutek sem dopolnila z zgodbicami, ki so lahko v pomoč pri učenju črk. Idejo sem dobila pri štiriletni vnukinji, ki jo zdaj varujem. Pri treh letih se je nenačrtno naučila vseh črk, medtem ko sem njenega bratranca pripravljala na vstop v prvi razred.
V knjigi podajate ogromno praktičnih nasvetov za preživljanje časa z vnuki. Kje vidite prednosti preživljanja časa s starimi starši? So morda bolj potrpežljivi?
To je gotovo res, smo manj strogi. Res pa je, da imam jaz postavljena trdna pravila in nisem popustljiva. Samo zato, da bodo otroci lahko rekli: Stara mama pa dovoli to in to, ne mislim popustiti in biti všečna. Želim slediti vzgoji njihovih staršev.
Drugi je zdravstveni vidik. Ko sem še delala, sta dva izmed vnukov hodila v vrtec, a sta bila velikokrat bolna. Spominjam se, da je šla njuna mama vsake počitnice v bolnišnico. Pri nas bolezni skorajda odpadejo. Veliko se gibamo na svežem zraku in jemo zdravo. Saj je tudi v vrtcu tako, a nimamo stika s tako veliko otroki. Prenos bolezni je tako manjši.
Več o knjigi Vrtec pri stari mami najdete TUKAJ.
Pomemben pa je tudi starostni razkorak med vnuki in starimi starši. Za vnuke so pripovedi o starih časih zelo zanimive, skorajda pravljične. Vnukinjama, ki sta letos birmanki, sem pripovedovala o svojem otroštvu. O tem, da v hiši nismo imeli vode in smo jo iz studenca nosili z vedrom. Obe sta se temu čudili in kar nista mogli verjeti.
V knjigi veliko govorite o pomenu igre. Predvidevam, da imate pred hišo polno igral, trampolinov ipd. Imam prav?
Trampolinov nimamo, imamo pa na drevesu nameščeno vrv za guganje. Popolnoma preproste stvari imamo. Vnukinja, ki je sicer posvojena in smo jo dobili letos, mami dosti pomaga na vrtu. V svoji knjigi sem želela poudariti ravno to, da za igro in prijetno druženje ne potrebujemo posebnih igrač. Ravno tako se lahko igramo in delamo v naravi.
Kaj pa lahko z otroki počne babica, ki živi v bloku, morda v manjšem stanovanju?
Pri nas v Škofji Loki in tudi marsikje drugje nas obkroža narava. Morda je izjema le Ljubljana. A glavno mesto ima druge privlačne stvari. Jaz moram npr. z vlakom priti v Ljubljano, da si lahko ogledam predstavo ali znamenitosti, ki si jih lahko Ljubljančani ogledujejo vsak dan.
Ko je bil eden od njenih vnukov star tri leta in je moral obiskati zdravnico, ga je ta vprašala: "Fantek, hodiš v vrtec?" Odgovoril je: "Ja." Pa ga je vprašala naprej: "V kateri vrtec hodiš?" On pa resno: "V vrtec mama Majda." Starši mu namreč govorijo: "No, zdaj greš v vrtec k mami Majdi."
V Škofji Loki imamo naravo na dlani in to izkoristimo. V bloku pa imamo balkon, tako da smo lahko tudi tam na svežem zraku in se igramo družabne igre ali ustvarjamo. Konec tedna pa jo lahko mahnemo na izlet v naravo. Skorajda vsaka babi ali dedi imata dandanes avtomobil.
Zanima me, koliko mobitela oz. igric dovolite svojim vnukom, če sploh?
Ko so otroci pri meni, nimajo ne telefona, ne televizije, ne računalnika. No, pred leti sem predšolskim vnukom za 15 minut dovolila uporabo računalnika, to je bilo izjemoma. Sicer pa sem velik nasprotnik tablic. Če bi lahko odločala, jih do srednje šole ne bi dovolila nikomur. Šolarjem pa bi prepovedala, da telefone prinašajo v šolo.
Z možem sva vnukoma, ki sta lani končala deveti razred, za zaključek kupila telefon. Starši so jima potem odmerjali čas uporabe.
Pišete tudi o bojazni staršev, da bi lahko stari starši popolnoma podrli rutino otroka in ga razvadili. Je to sploh mogoče?
Tako kot starši zaupajo svoje otroke starim staršem, je nujno, da stari starši spoštujejo vrednote staršev vnukov. Tudi če so drugačne od njihovih. Kadar starši rečejo nečemu ne, moramo to spoštovati.
Nekateri stari starši na skrivaj dajejo otrokom sladkarije ipd., da bi bili pri vnukih bolj priljubljeni. Vaš komentar?
V zgodnejših letih je moj oče kljub moji prošnji, naj mu ne daje sladkarij, mojemu najmlajšemu sinu, ki ga je varoval v predšolskem obdobju, prinašal čokolado in štrudlje, ko je ta prišel iz vrtca. Sin je bil precej nesrečen, saj je bil zaradi tega okrogel in so mu v vrtcu pravili bajsi.
A z očetom se zaradi tega nisem spuščala v prepire, saj sem videla, da je kljub tej "napaki" za mojega otroka naredil več dobrega. Že po naravi sem pri ljudeh navajena iskati dobro. Dokler ni otrok sam začel opuščati priboljškov in trenirati, je bil prehranjen.
V nekem obdobju ste varovali štiri malčke hkrati. Kako ste skrbeli za njihovo varnost?
Priznam, da me je vidik varnosti precej skrbel, glede na to, da je mož takrat hodil v službo. Starejši, predšolski vnukinji sem navadila, da sta popazili na enoletno sestrico oz. bratca, medtem ko sem šla na stranišče. Poleg tega sem se znašla in si kupila voziček za dvojčke za odhod v knjižnico.
Kaj menite o starših, ki nenehno opozarjajo otroke pazi to, pazi tisto?
Čeprav mi ni všeč tak odnos, priznam, da sem tudi sama malce "deformirana". Za vnuke se bojim bolj, kot sem se za svoje otroke, saj imam veliko odgovornost in so mi zaupani.
Poleg tega sem bila 40 let odgovorna za cel razred prvo-, drugo-, tretješolcev in vedno hitro opazim nevarnosti. Starši otrokom dopuščajo več, kar se mi zdi prav. Ko pa sem sama z vnuki, pazim, da je čim manj priložnosti, da bi se jim kaj zgodilo.
Prispevek je bil najprej objavljen na spletnem portalu druzina.si.
