3 junaška dejanja svete Ivane Orleanske, ki nam pomagajo biti boljši

Letos praznujemo stoletnico kanonizacije Ivane Orleanske. To je priložnost, da izkoristimo modrost tiste, ki je po Marku Twainu "še vedno najbolj izjemna osebnost, kar jih je človeška rasa kdaj ustvarila."

Ivana velja za najboljšo trenerko sodobnega časa. Za Alexandra Dianine-Havarda, ustanovitelja sistema krepostnega vodenja in velikega občudovalca Ivane Orleanske, junakinja iz Orléansa "govori o lepoti in veličini človeka, v nas pa prebuja žejo po življenju, po dobrih dejanjih in po žrtvovanju samega sebe."

Sam je to doživel pred približno dvajsetimi leti. Medtem ko je delal kot odvetnik na Finskem, se mu je neke noči prikazal Ivanin obraz, "bleščeč s svetlobo in čistostjo", in mu v angleščini zašepetal: "Gremo!"

"Šlo je za milost, ki me je povabila, da opustim svoj poklic odvetnika in se posvetim poučevanju krepostnega vodenja po vsem svetu," pravi Dianine-Havard na prvih straneh svoje odlične knjige Coaché ​​par Jeanne d’Arc, izdane novembra 2021.

Prepričan o veličastnosti in modernosti Ivanine figure, je poskušal analizirati različne epizode njenega življenja in jih predlagati kot model, uporaben tudi za vsakdanje življenje v modernem svetu. Med petnajstimi poglavji, ki sestavljajo knjigo, se bralec pusti odnesti Ivani Orleanski, ki "šepeta dobre nasvete na uho".

Med petnajstimi predlogi vam predajamo tri bisere modrosti.

Kljub junaškemu življenju je Ivana doživela tudi nekaj neuspehov. Najbolj pritegne pozornost dejstvo, da so jo živo zažgali v Rouenu, ko Britanci še niso bili izgnani iz Francije. Gre za občutek nedokončane misije sv. Ivane.

In vendar je bilo prav to žrtvovanje potrebno za dosego cilja: "Zahvaljujoč mojemu mučeništva je bilo moje poslanstvo končano. Že ob moji usmrtitvi so Britanci začeli dvomiti o svoji zmagi."

Poživljeni z njeno močjo in pogumom, so bili njeni vojaki tisti, ki so izpolnili njeno poslanstvo, ne več z njo, ampak zanjo. Njen sodni proces, tako natančno zabeležen, se je na koncu spremenil v delo za njeno slavo, zahvaljujoč kateremu je ves svet spoznal njeno življenje.

"Velikodušna oseba želi narediti velike stvari, predvsem pa želi biti velik," je zapisal Alexandre Dianine-Havard v svojih člankih o Martinu Lutherju Kingu. Kako biti odličen? Ivana Orleanska je pravi primer.

Odkrivati ​​moramo veličino v majhnih in običajnih stvareh, kot je to počela Ivana v svojem preprostem življenju, in moramo tudi dopustiti, da se nas dotaknejo lepota, dobrota in vrline, ter se vaditi v kontemplaciji, preden začnemo delovati.

Velikodušnost se po besedah ​​Alexandra Dianine-Havarda pridobi tudi z naporom rednega življenja: Ivana je vsak dan hodila k maši. "Red, ne čustva trenutka, je tisti, ki gradi značaj in vzgaja srce."

Razvijati veličino svoje duše pomeni ne izpustiti priložnosti za delovanje. Ivana je trdno vztrajala pri prepričevanju Roberta de Baudricourta, naj jo odpelje h ​​kralju. "Moram stati pred kraljem," je rekel Jeanu de Metzu, "ker nima druge pomoči kot mojo". Podobno nas Alexandre Dianine-Harvard vabi, naj se vedno obnašamo, kot da "ni drugega kot le ti."

"Nikoli si nisem želela, da bi mi ploskali. Dovolj je bilo, da sem vedela, da me Bog ljubi. Vsakemu z globokim občutkom za svoje dostojanstvo ni treba ploskati," pravi Ivana v knjigi Alexandre Dianine-Havard. Postati boljši pomeni iti skozi čiščenje lastnih namenov. Pomeni živeti ne zato, da bi te hvalili, ampak zato, da bi izpolnjeval Božjo voljo, kar je storila sveta Ivana.

Popolnoma izpolnjevati Njegovo voljo. Sama bi upravičeno lahko upala na gesto Francozov, da bi jo poskušali osvoboditi, ko je bila ujetnica Angležev, vendar tega ni storila. "Torej ne skrbite, če vas tisti, ki so za vas navijali, pozabijo ali obrekujejo. Samo poskušaj ugajati Bogu."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.