Domen Makuc je slovenski rokometni reprezentant. Prihaja iz kraja Rodik pri Kozini, na prvi julijski dan bo ta nasmejani mladenič praznoval 22. rojstni dan. Iz domačega Jadrana ga je športna pot vodila v Celje, v zadnjih dveh sezonah pa je nastopal za Barcelono, klub, ki je največkrat osvojil ligo prvakov, kar enajstkrat.
Tudi lani in letos, natančneje včeraj, kar je prvič, da je nek klub slavil dvakrat zapored. Ob tej priložnost obujamo del intervjuja z Domnom. Nastal je za revijo #najst po lanskem slavju v ligi prvakov.
Domen, če bi se lahko opisal s petimi pridevniki, katere bi izbral?
Delaven, prijazen, skromen, spoštljiv do drugih in srčen.
Po kateri poti je zvezdnikom uspelo podrediti svoje ege, osebne cilje ekipi?
To je Barcelona. Išče igralce, ki ne skrbijo za svojo zadnjico, ampak v prvi vrsti za ekipo. Tudi jaz dam na kaki tekmi več golov, na drugi pa sploh nobenega. Moje delo je, da razigravam soigralce, pomagam ekipi. Vsak ima svoje naloge, tega se držimo. Pomagamo si.
Z vašo pomočjo bomo še boljši
Z veliko življenjsko prelomnico si se soočil že pri 14 letih, ko si od doma odšel živet, se šolat in igrat v Celje. Si imel že tedaj jasno začrtane cilje – postati vrhunski rokometaš?
Ni bilo enostavno. Neke predstave sem imel, ampak ko dejansko prideš v neko okolje, je podoba velikokrat malo drugačna od predstav. Gotovo so bili težki dnevi, ampak tedaj mi je ob strani stala družina in me spodbujala. Ob treningih sem hodil tudi v srednjo šolo. Ta izkušnja mi je zelo koristila, da sem odrasel kot oseba in rokometaš. Zdaj mi je veliko lažje.
Rokometna družina
Na igrišču v pomembnih trenutkih deluješ, kot da pritisk ne bi obstajal. Se za to posebej pripravljaš ali takšen pač je Domen Makuc?
Posebej se v psihičnem smislu na tekme na pripravljam. Z ekipo naredimo videoanalizo, malo se doma pripravim tudi sam, v klubu imamo temu namenjeno še posebno aplikacijo. Ko stopim na igrišče, se osredotočim na svojo ekipo in tekmeca. Poskušam uživati in to je to. Dodatnega pritiska si ne delam, o tem ne razmišljam veliko.
V mladi karieri si se vseeno soočil z dvema hujšima poškodbama kolen. Kaj si se naučil v tistem času?
Če ne bi bilo poškodb, me verjetno ne bi bilo tu, kjer sem. Verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Čas, ko nisem mogel igrati, sem izrabil za krepitev telesa, začel sem se še bolj zavedati preventive glede poškodb ter se še bolj zavedati, da vse vaje delam na vso moč in prav. Ko si poškodovan, gotovo ni lepo. Nekateri ljudje te tedaj tudi pozabijo. Ne moreš pomagati ekipi, čeprav bi tako rad bil na igrišču. To je šola za naprej. Upam, da bo poškodb čim manj, čeprav vem, da so sestavni del športa.
