"Vzamem besedo nazaj." Tega zasilnega izhoda se poslužim – in gotovo nisem osamljen –, ko ugotovim, da sem ga spet verbalno polomil. Da moj izraz ni bil dovolj natančen, pristen, da ni bil ob pravem času na pravem mestu. A ta oguljeni frazem je dejansko le to, kar sem opisal zgoraj – zasilni izhod. Olepšava, ki nikakor ne more spremeniti nekaj sekund stare preteklosti.
Zdi se mi, da je slovenska družba v krizi izraza, tudi besede. V številnih medijih in na družbenih omrežjih je po eni strani mogoče zaslediti na tone ostrih, žaljivih, ponižujočih, posmehljivih besed. In tu seveda ne mislim na žlahtno satiro. Po drugi strani pa mediji včasih lansirajo/lansiramo posplošene, neoprijemljive izraze brez prave globine in predvsem argumentov.
To se pogosto dogaja tudi v medosebnih odnosih, ki jih tke komunikacija. Neštetokrat se mi je že potrdilo, da dobro premišljene besede, izražene spoštljivo, a brez slepomišenja in pokroviteljstva, vedno najdejo dober odmev.
Ne dvomim, da je tudi Peter Millonig, avtor knjige Zasidran v veri, te besede dobro premislil in preizkusil, preden jih je zapisal: "Moč besede je neprecenljiva, nenadgradljiva. Če se tega zavedamo, bomo z njo ravnali spoštljivo. Ne bomo je zlorabljali, a z njo tudi ne skoparili. Ne bomo je uporabljali kot sredstvo zla, ampak kot kelih žlahtnega obdarovanja. Odmerjena in resnična beseda namreč vliva življenje in prinaša mir. Je energija in frekvenca brezčasnosti, ki nas povezuje z Bogom." Naj bo ta misel vodilo ob koncu novega šolskega leta.
