Od odvisnika od drog in pornografije do očeta velike družine

Joel de Loera se je osvobodil iz primeža mamil, satanizma in odvisnosti od pornografije ter postal oče velike družine in pričevalec med latinoameriškimi katoličani v ZDA. Pravi, da ga je rešila predvsem molitev babice in matere.

Rodil se je v štiričlanski družini v ameriški zvezni državi Oklahoma. Njegovi starši so se v poznih sedemdesetih iz Mehike preselili v Ameriko. Odraščal je v tradicionalni katoliški družini, osebnega odnosa z Jezusom pa takrat še ni poznal. Kot otrok je želel postati nogometaš, igralec ali glasbenik.

Pri 11 letih je po vrnitvi v Mehiko zaradi slabšega poznavanja jezika postal žrtev ustrahovanja svojih vrstnikov, svojih stisk pa ni mogel podeliti z nikomer. V želji, da bi se ustrahovanje končalo, je nekega dne v parku zašel v družbo starejših otrok, ki so pili, kadili in poslušali rock.

"Povabili so me zraven. Pridružil sem se jim in začel spoznavati odklonsko vedenje," se spominja. "Začel sem se oblačiti v črno, poslušal sem satanski rock in se začel zanimati za vudu magijo. Čutil sem, da končno pripadam neki skupini, zato sem nadaljeval s tem početjem."

Nova družba ga je navdajala z močjo, da se je začel zoperstavljati vrstnikom. "Ko sem se ob neki priložnosti vračal v razred, me je eden od ustrahovalcev potisnil, a sem se mu uprl in ga udaril. Vsi so to opazili in mi čestitali. Od takrat naprej so me začeli spoštovati. Verjel sem, da mi je pri tem pomagalo temačno življenje, katerega del sem bil."

Pri njegovih 14 letih se je družina vrnila v Oklahomo, kjer si je moral poiskati novo družbo. "Iskal sem prijatelje, podobne tistim iz Mehike, le da so ti namesto cigaret kadili travo. Še naprej sem igral nogomet, toda po malem izgubljal zanimanje zanj, tako da me je trener odslovil." Začel se je zanimati za dekleta in redno uživati droge.

Pri 16 letih je pustil šolo in šel živet k punci, ki je bila starejša od njega. "Živel sem popolnoma neomejeno. Skupna stvar temu je bilo tudi moje sovraštvo do Cerkve."

Njegovo vedenje je vplivalo na celo družino. Sestra se je borila z depresijo, toda zaradi Joela starši niso bili dovolj pozorni nanjo. Prav tako je trpel zakon njegovih staršev. Mama je okrepila svoje molitve, da bi se Joel vrnil v Cerkev. "Nekoč je stala pred Najsvetejšim in rekla: 'Gospod, dajem ti svojega sina. Če ga želiš ozdraviti, ga ozdravi. Če ga želiš vzeti, ga vzemi, toda prosim, pomagaj nam.'"

Ko je Joel nekoč zaradi prevelikega odmerka končal v bolnišnici, je zdravnik staršem povedal o njegovem slabem zdravstvenem stanju in veliki verjetnosti, da ima aids. "Videl sem, kako trpijo, in čeprav me je nekaj ganilo, to ni bil trenutek mojega spreobrnjenja. Preteklo je še nekaj let popolnega pekla, z Božjo milostjo pa sem danes tukaj."

Pri 21 letih je Joelu umrla babica. Z njeno smrtjo se je začela tudi njegova sprememba. "Ko sem izvedel za babičino smrt, sem hotel jokati, toda tega nisem bil zmožen. Solze niso pritekle, otrpnil sem. Mama mi je dejala: 'Sin, v Mehiko gremo pokopat tvojo babico in zelo bom vesela, če se boš udeležil duhovnega umika, ki bo v soboto.'" Ker se je počutil krivega, je privolil in se udeležil srečanja.

"Ko smo vstopili, je pevski zbor pel hvalospeve. Videl sem jih tako vesele, da sem rekel: 'Le kaj so kadili! Želim biti kot oni.' To sem izrekel v šali, saj sam ne bi mogel biti srečen, ne da bi prej zaužil nekaj droge. Toda zdaj sem tu, Sveti Duh me je rešil grešnega življenja."

Čeprav priznava, da je hotel pobegniti s srečanja, saj takrat ni veroval, je danes neizmerno hvaležen, da se je takrat začelo njegovo življenje korenito spreminjati na bolje. "Gospod mi je razodel, kako so moji starši in drugi starši, katerih otroci so bili pod mojim vplivom, zaradi mene preživljali pekel. Zato sem rekel: 'Jezus, če res obstajaš, mi pomagaj, pridi v moje življenje, spremeni me.'"

Dobro se spominja datuma osvobojenega življenja: 17. junij 2006. V nekem trenutku je začutil vročino po celem telesu, začel je jokati in kričati. "Celo telo me je bolelo, ker nisem jemal drog, a po molitvi sem se počutil kot dojenček, počutil sem se prenovljenega." Tudi po tem so ga še mikale razne skušnjave, ki pa se jim je uspešno uprl.  

"Začutil sem zelo oseben klic, čutil sem, da mi Gospod govori: 'Joel, tako kot si uničil življenja mnogih mladih in mnogih družin, moraš zdaj mladim in njihovim družinam prenašati moje sporočilo ljubezni.'"

Kmalu po tem mu je prijatelj predstavil znanko Noro iz Mehike. "Šli smo ven, zraven je pripeljala še sestrico. Ni se mi dalo ukvarjati z njo. Nekega dne ji je mama le dovolila, da gre sama ven. Čakal sem na priložnost, da se bo zgodilo nekaj več. Ko sem jo objel, me je močno odrinila in odšla. Spoznal sem, da je drugačna od deklet, ki sem jih poznal prej, da se spoštuje. Poklical sem jo, se opravičil, jo povabil ven in jo vprašal, ali bi bila moje dekle, vendar me je zavrnila. Privolila je šele v tretje." Po dveh letih skupne hoje sta se poročila.

Njuno prvo leto je bilo težko, ker sta oba nosila svoje rane. "Ona je bila depresivna zaradi ločitve staršev, jaz pa sem se še odvajal od drog. Videl sem jo, kako trpi, želel sem biti njen rešitelj. Nisva se prav dobro razumela, poleg tega me njena družina ni marala, ker je poznala mojo preteklost." S pomočjo duhovnega voditelja jima je uspelo premostiti razlike, njun zakon pa je danes trden in izžareva Kristusovo ljubezen. Poročena sta 14 let in imata 6 otrok. Joel o ženi pravi, da je zelo potrpežljiva in ustvarjalna, dobro kuha, njena molitev pa se dotakne mnogih src.  

Joel in Nora pogosto pričujeta o blagoslovih, ki jih je Gospod prinesel v njuni življenji. O družinskem in zakonskem življenju mlade in zakonce opogumljata na strani Amor y Café: Un matrimonio católico enamorado (Ljubezen in kava: zaljubljen katoliški par).

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.