Preživela je poskus samomora: “V življenju se je vredno truditi za vsak dan posebej”

To pričevanje ni prevedeno, ni se zgodilo na tisoče kilometrov stran, v tuji državi ali na drugi celini. Zgodilo se je pri nas; gospe, ki želi ostati anonimna zavoljo svoje družine. Njen zapis povzemamo. Avtorica pa si ga srčno želi deliti predvsem zato, da bi z njim komu pomagala in ga odvrnila od usode, v katero je zakorakala sama. 

H. je mama dveh otrok, ljubiteljica športnih aktivnosti v naravi. Na zunaj in za druge je bila vedno nasmejana, dobre volje ter pripravljena pomagati. A novembra 2020, okrog njenega abrahama, se ji je življenje postavilo popolnoma na glavo.

"Poskusila sem narediti samomor pod vlakom. Čudežno sem preživela, a posledice so velike. Postala sem invalid. Ko bi lahko čas zavrtela nazaj! Kaj vse bi spremenila. Predvsem to, da me tisto jutro ne bi bilo sram povedati, v kako veliki stiski sem. Da bi se komu zaupala in poiskala pomoč. Želim si, da moja zgodba reši vsaj eno življenje."

Njeno življenje je prej teklo nekako povprečno. Poročila se je pri 26 letih, rodila dva zdrava otroka, diplomirala ob delu, se zaposlila in leta so hitro tekla. Njena štiričlanska družina se je leta 2017 preselila v novo hišo. Na zunaj je bilo vse lepo, tako kot v številnih slovenskih družinah.

"A znotraj sten sobivamo partnerji, otroci, vsi z manjšimi ali večjimi stiskami. Tako tudi moj partnerski odnos z možem že dlje časa ni bil izpolnjujoč. A ne jaz ne on se nisva bila sposobna ločiti. Popolnoma sva se odtujila drug od drugega. Tempo življenja pa danes od vsakega posameznika zahteva zelo veliko. Zato je tako pomembno, da si vsak dan vzamemo čas zase, da ne izgubimo sebe in kompasa na lestvici nam pomembnih vrednot, da imamo vsaj eno osebo, ki se ji lahko v stiski popolnoma zaupamo. Da smo hvaležni za vse, kar imamo, in da se naučimo skrbeti za duševno zdravje."

Njena stiska se je začela marca 2020, ko so zaradi epidemije covida začeli delati od doma. Kar naenkrat ni bila več kos delovnim obveznostim.

"Kot da bi čez noč izgorela. Nisem se zmogla skoncentrirati in tako sem bila vsak dan krepko več kot osem ur za računalnikom. Pričela sta se nespečnost in jutranje potenje, ki je bilo povezano tudi s prehodom v meno, in nastopile so tudi moje prve zelo velike napake v skrbi za lastno zdravje. Predolgo sem odlašala z obiskom svoje osebne zdravnice. Ko sem prišla do nje, pa je kot zakleto ni bilo, in tako se nisem povsem odprla zdravniku, ki jo je nadomeščal."

Junija je prvič začutila, da je padla v depresijo. Bil je vikend, povabljeni so bili k nečakinji na praznovanje, ona pa je vztrajala v postelji in ni želela nikamor. Sin jo je na silo prepričal, da mora med ljudi.

"Delodajalca sem prosila za razbremenitev. Ustregli so mi, za kar sem jim zelo hvaležna. A takrat bi morala ostati na daljši bolniški odsotnosti, vendar tega nisem storila. Prišel je september in moje težave ter skrbi, da v službi ne bom vsega zmogla, so se začele stopnjevati. Spet sem prosila delodajalca za razbremenitev, kar so tudi naredili. Konec oktobra sem s temnimi mislimi prvič prišla tako daleč, da sem si želela vzeti življenje. Prvi poskus se je za moje življenje končal srečno, saj se je ravno takrat na železniški progi pojavil moj 'angel', gospod Franci, ki me je odpeljal domov."

Spet je naredila napako, ker jo je bilo, kot ugotavlja, zaradi poskusa samomora neizmerno sram. Pred družino, prijatelji, sorodniki. Domače je prosila, naj o tem nikar ne govorijo naprej. Obljubila jim je, da tega ne bo nikoli več storila. Odšla je k svoji zdravnici, ta pa jo je napotila na Center za mentalno zdravje.

"A človek v taki situaciji, kot sem bila takrat jaz, s polno glavo zbeganih, nejasnih in depresivnih misli (zaradi covida tudi nihče ni smel biti tam z menoj), zlahka in nerazsodno zavrne antidepresive in tridnevno zdravljenje pri njih. Odšla sem domov, čeprav so vedeli, da je tudi moj oče pred dvajsetimi leti naredil samomor. Tudi v službi so opazili, da se z menoj nekaj dogaja. Prosili so me, naj si takoj poiščem psihiatra, ki ga bo plačal delodajalec."

Poiskala ga je: "Vsak večer sem prehodila 10 kilometrov, ker sem bila prepričana, da se bom s hojo pozdravila. Po 14 dneh sem se ponovno vrnila na delovno mesto. Usodna napaka! Zdržala sem štiri dni. Peti dan, ko bi imela prvi obisk pri psihiatru, pa sem namesto na delovno mesto ponovno odšla do železniške postaje in spet počakala na vlak."

"To je bil drugi, usodnejši poskus samomora. Vsega se spomnim. Najbolj pa tega, kako je življenje močnejše od smrti. Sledilo je okrevanje v UKC Ljubljana, na Psihiatrični kliniki v Ljubljani in v Rehabilitacijskem centru Soča. Na tej poti so bili in so še z menoj psihologi, psihiater in psihoterapevtka iz društva Posvet. Pot okrevanja bo še dolga."

"Kot invalid si zdaj življenje vsak dan postavljam na novo. Kot mami mi je najtežje za otroka. Trudim se, da bi ju čim manj obremenjevala. Imam pomoč osebne asistentke, a je težko, ker je v meni strašna bolečina – ne morem hoditi."

H. zato bralcem polaga na srce: "Rada bi vam povedala, da je življenje lepo, in vredno se je truditi za vsak dan posebej. Če boste padli v stisko, ne čakajte! Takoj se komu zaupajte in poiščite pomoč. Na začetku ne gre brez zdravil. Ta so potrebna, da človeka v duševni stiski stabilizirajo. Obdajte se z ljudmi, ki jim je resnično mar za vas. Pogovarjajte se. Pišite dnevnik. Poiščite in imejte vedno pri sebi telefonske številke, kamor boste poklicali za pomoč. Vedite, da nikoli, prav nikoli niste sami, čeprav se kdaj počutite osamljene in neslišane."