Otrok je klical mamo, da mu je zavezala planinske čevlje. Ni bil zadovoljen, ker se je moral znova ustaviti in čakati. Mama je premišljevala o sitnosti nenehnega zavezovanja čevljev in svetovala otroku, naj se zahvali za vezalke, saj brez njih ne bi mogel nositi čevljev. Brez vezalk ni čevljev, brez čevljev ni hoje, brez hoje ni izleta. Otrok je stekel naprej, mama pa je zamišljena nadaljevala pot.
Nezadovoljstvo je nehvaležnost, ki rani bližnjega in Boga. Celo na videz neškodljivo vsakdanje nerganje čez vreme je nezaupanje v Boga, njegovo voljo in dobroto, kajti za vsako pritožbo se skriva večja dobrina in za to dobrino je skrit kak človek, morda celo najbližji: mož, žena, otrok, starši. Vsi ljudje imajo napake in vsi jih delajo. Na koncu dolge vrste dobrin in ljudi je On, ki jih daje, vodi vsako življenje in tek zgodovine.
Zato se, človek, zahvali dobremu Bogu. Zahvali se za tisto, kar te moti, jezi, žalosti, plaši ali boli. Zahvali se zaradi večje dobrine, ki se skriva za težavo, s katero se spopadaš.
Tečnoba, morda prav majhno nelagodje ali nezadovoljstvo je kot na videz neškodljiva meglica, oblaček dima, a oblaček za oblačkom naredi meglo, ki počasi zastre nebo in vse, kar človeka obdaja. Sčasoma nastane prava dimna zavesa, ki zakriva in izkrivlja lepo, dobro, resnično in pravično.
Svetnikom so zavoljo hvaležnosti v črni temi svetile zvezde Božje navzočnosti in tudi če so bredli po koprivah in osatu, so jih obdajali cvetoči travniki Božje naklonjenosti. Nehvaležnost pa človeka zavije v neprediren dim užaljenosti in slabe volje.
Ker se za vsako zoprnostjo, tegobo ali krivico skriva nekaj večjega in lepšega, za tem še večjega in še lepšega ter tako dalje in tako naprej, te bo hvaležnost kot stezosledca pripeljala vse do krasote nebes in popolnosti Boga.
Piše: S. J.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 27.
