Vprašanje s. Mete:
Odgovarja: celjski škof Maksimilijan Matjaž
Hvala za vaše vprašanje in spodbudo, da vztrajamo pri iskanju neke bolj ustrezne oblike naše osnovne molitve. Že pred nekaj leti je papež Frančišek opozoril, da prevod šeste prošnje v molitvi očenaša ni ustrezen, saj nas Bog, ki je ena sama dobrota in ljubezen, ne more voditi v skušnjavo.
Res je težko ohraniti točen pomen izvirnega grškega izraza, ki je v evangelijih, zato moderni prevodi tukaj nekoliko šepajo. A kakorkoli se že razume besedilo, izključiti moramo, da je Bog protagonist skušnjav, ki pretijo človeku na poti.
Ne smemo si predstavljati, da bi Bog pripravljal zasedo in svojim otrokom nastavljal vabe in pasti. To potrjuje že sv. Jakob, ki pravi, da "nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: 'Bog me skuša.' Bog … ne skuša nikogar," (Jak 1,13). Takšna razlaga bi bila v nasprotju predvsem s samim besedilom v celoti in je daleč od podobe Boga, ki nam jo je razodel Jezus.
Molitev očenaš se začne z besedo Oče. Bog je Oče, ki svojim otrokom ne nastavlja pasti. Kristjani nimajo ničesar opraviti z zavistnim Očetom, ki tekmuje s človekom ali pa se zabava, ko ga preizkuša. To so bolj podobe poganskih božanstev, poudarja sveti oče.
Ne smemo si predstavljati, da bi Bog pripravljal zasedo in svojim otrokom nastavljal vabe in pasti.
Po latinskem prevodu "et ne inducas nos in tentationem" imamo tudi mi, podobno kot Italijani, neustrezen dobesedni prevod "in ne vpelji nas v skušnjavo". Papež Frančišek je s posebnim navodilom naročil, da je treba najti ustreznejši prevod v duhu "zvestobe izvirniku, domačemu jeziku in razumevanju ljudi".
Tako se je v zadnjih nekaj letih tudi med nami razvila izmenjava mnenj, ki je ob pripravi novega prevoda mašne knjige (Rimskega misala) privedla SŠK do za zdaj še različnih odločitev, in sicer da se prošnja "in ne vpelji nas v skušnjavo" spremeni v "ne prepusti nas skušnjavi" (26. 11. 2018), "in ne zapusti nas v skušnjavi" (7. 1. 2019), medtem ko se je na seji 22. 3. 2021 odločila, da se dosedanji prevod ne spremeni.
Vse to kaže, da se je težko odločiti za spremembo, vendar menim, da bo treba vso zadevo še pretehtati in se vendarle odločiti za spremembo, kot so jo naredili Italijani in pred njimi Francozi ter tudi že drugi narodi. Vsekakor pa bo pomembno, da z novim prevodom ne povzročimo težav dosedanjim melodijam očenaša, ki so čudovit zaklad cerkvenega ljudskega in zborovskega petja.
Zato bo verjetno najprimernejši prevod, ki ustreza izvirniku in pevskim melodijam, ta, ki ga je SŠK enkrat že izglasovala, to je: "in ne zapusti nas v skušnjavi". To je tudi prevod, ki ga bomo lahko brez težav molili, peli in razumeli. Tudi sam upam, da kmalu pridemo do najbolj ustrezne in usklajene rešitve.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 71, številka 27.
