Pater Vladimir Kos je umrl na Japonskem, kjer je bil dobrih 60 let misijonar – deloval je kot profesor na japonski univerzi, ob popoldnevih pa misijonaril med najbolj revnimi Japonci.
Bil je tudi pesnik, izdal je več pesniških zbirk. Ko je leta 2014, ob svoji devetdesetletnici, za svoji pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada, so v utemeljitvi zapisali, da gre za našega "največjega pesnika emigracije". Bog mu daj večni mir in pokoj.
Zaznamovala ga je druga svetovna vojna
Vladimir Kos se je rodil v Murski Soboti 2. junija 1924. Odraščal je v Mariboru, kjer so ga zajele stiske druge svetovne vojne. Okupator je njegovo družino izselil v Srbijo, on pa se je v zadnjem trenutku umaknil in odšel v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji. Junija 1942 so ga italijanski okupatorji odvedli v internacijo v taborišče Gonars, od koder se je vrnil šele maja 1943.
Po maturi je vstopil v bogoslovje. Maja 1944 se je pridružil domobrancem. Ob koncu vojne je med slovenskim eksodusom odšel na Koroško, se izmaknil vrnitvi in odšel v Rim, kjer je nadaljeval študij teologije. Leta 1950 je doktoriral iz filozofije in bil posvečen v duhovnika, čez tri leta pa vstopil v Družbo Jezusovo in se odločil za misijonsko delo na Japonskem.
Vrnitev v domovino po 50 letih
Z vatikanskim potnim listom je 13. maja 1956 prispel v Tokio, kjer je poučeval filozofijo na univerzi Sophia in misijonaril v tokijskih predmestjih. "Ob dopoldnevih sem predaval na univerzi, se gibal v 'visokem miselnem svetu', preostali čas pa sem bil med cunjarji in pobiralci smeti. Pol moje pisarne na univerzi je bilo skladišče – sodelavci so mi prinašali stvari, da sem jih razdelil med revne. Seznanjal sem sodelavce z življenjem revnih v jezuitskem zavetišču in prek njih in njihovih priporočil sem prišel do ljudi, ki na Japonskem razpolagajo z denarjem," je pred leti povedal v pogovoru za Družino.
Kot politični izseljenec je vse do leta 1993 živel brez slovenskega državljanstva. V Slovenijo se je prvič po vojni vrnil leta 1995. V tujem okolju je ohranil tesno povezanost s slovensko kulturo in tudi v okolju Daljnega vzhoda ustvarjal kot slovenski pesnik.
"Največji pesnik emigracije"
Širša slovenska javnost je p. Vladimirja Kosa bolje spoznala šele po osamosvojitvi, predvsem kot pesnika – prvi dve pesniški zbirki (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi) sta izšli v taborišču Peggez na Koroškem, leta 1955 so mu pesniško zbirko Križev pot prosečih izdali v Argentini. V Sloveniji je prva Kosova pesniška zbirka izšla šele leta 1997, različne slovenske založbe, med njimi tudi založba Družina, so izdale še okoli dvajset Kosovih pesniških zbirk, stroka pa ga je kot "največjega pesnika emigracije" uvrstila v novi leksikon Slovenska književnost.
