“Pri magiji se neposredno upremo Bogu!”

Martin Šuštar je župnik v Marezigah. Z vero se je srečal v 6. oziroma 7. razredu osnovne šole, skoraj v istem času pa je prek televizijskih programov spoznal tudi "šloganje" iz kart.

Iz radovednosti je to preizkusil še sam in ker je do neke mere delovalo, napovedovanja prihodnosti ni takoj opustil. Po nekaj letih pa je spoznal, da se giblje na področju, ki je zanj nevarno. "Šloganje" je povsem opustil in se pozneje odločil, da bo postal duhovnik.

Ko se spominja tistega obdobja, je prepričan, da ga vraževerje ni povsem odneslo predvsem zato, ker je bral Sveto pismo in hodil k sveti maši ter molil rožni venec, zato je to zlo uspel premagati. Da bi komu s tem pomagal ohraniti stik z Bogom, rad spregovori o nevarnostih vraževerja.

Kako na razširjenost vraževerja vpliva vse hitrejši razvoj znanosti? Je zaradi tega vraževerja kaj manj?
Mislim, da je vraževerje celo rahlo v porastu, saj ni povezano z znanostjo, pač pa bolj s tem, da človek ni našel smisla življenja v Bogu, zato ga išče v poceni nadomestkih.

Kot če primerjaš domačo in hitro hrano: čeprav vemo, da je domača hrana bolj zdrava, McDonald's ne beleži upada prometa. Vraževerje temelji na plitvi instant duhovnosti, ki jo lahko pozabiš, če ti ne ustreza, in jo zamenjaš. Ponudba je izredno široka.

Vraževerje je močno vpeto v nekatere kulture, npr. angleško – marsikateri učbenik za angleščino vsebuje poglavje o vraževerju. Kako je s tem pri nas, imamo Slovenci svoja vraževerja?
Vraževerje je v anglosaksonskem svetu pogosto zaradi plitve vere. Vera je v družbi sicer bolj prisotna kot v katoliških krajih, a je bolj plitva. Dopustili so, da so na vsak verski praznik nalepili neko vražo.

Čeprav gre tudi pri nas trend v smeri popularizacije "noči čarovnic", vseeno še ni dosegla priljubljenosti pusta – verjetno je eden od dejavnikov tudi vpliv katoliške vere, ko neposredno pred praznikom vseh svetih obiskujemo grobove naših pokojnih.

Kar pa se tiče slovenskih vraževerij, se lahko ozrem na svojo okolico. V Istri ni bilo učinkov vladavine Marije Terezije, izobrazba je bila nižja. Še pred desetletji je bilo tako tu vraževerje bolj prisotno kot v preostali Sloveniji. Poleg tega je bilo že takrat v teh krajih pomanjkanje vere.

Prej sem že omenil učbenike. To ni edini primer, ko se je vraževerje vrinilo v vsakdanje življenje. Če pomislimo samo na "manjkajočo" trinajsto vrsto sedežev v nekaterih letalih ali trinajsto nadstropje v nekaterih stolpnicah. Kako je mogoče, da je nekaj takega splošno sprejeto, medtem ko kakšna katoliška posebnost v družbi marsikoga moti?
Na to bi odgovoril s primerom iz svojega otroštva: neki otrok v avtomobilu je padel v histeričen jok, ko je šla čez cesto črna mačka. Mama je bila prisiljena ustaviti avto in ga pomiriti, drugače ne bi mogla voziti.

Orodje magije je strah. Trinajsti sedež, nadstropje … to deluje na primarno čustvo, na strah. Človek je v strahu pripravljen narediti marsikaj. Da tega strahu ali občutkov nelagodja ni, to številko raje preskočijo. Strah je res močno, prvinsko čustvo. Poslužuje se ga tudi hudič.

Nasprotje ljubezni namreč ni sovraštvo, pač pa strah. To je najmočnejše orožje. Vera je dejanje poguma, kot nam nakazuje binkoštni dan. Strah pa nas zapira v lasten svet, tam pa nas zlo lahko "mrcvari" do uničenja.

Kako vraževerni smo po vašem mnenju katoličani? Če nič drugega, pogosto tudi v katoliških krogih kdo v želji, "da se ne bi poslabšalo", potrka na les …
To dejanje me res moti. To je stara poganska navada, povezana z "lesnim duhom". Ljudje se niti ne zavedajo, pa to naredijo. Sámo trkanje na les pri ljudeh, ki to počnejo nezavedno, ne škoduje. Problem pa je, če takšne stvari počneš zavestno, npr. če greš k "šlogarici", bioenergetiku … in poskušaš takšne sile uporabiti sebi v korist.

Preveč se tudi ukvarjamo z astrološkimi znamenji. Če bi nekomu, ki vas pozna, pa ne ve, kdaj imate rojstni dan, rekli, naj ugane vaše znamenje, ga v večini primerov ne bi. Še boljši je primer, ko je profesor na fakulteti ob astroloških znamenjih podal njihove opise, študenti pa so za "svoje" znamenje potrdili, da jih kar dobro opiše.

Nato pa jim je profesor povedal, da je opise znamenj za enega zamaknil, torej da nihče ni bral opisa svojega znamenja. Ampak mnogi ljudje vseeno berejo horoskope.

Kaj pa nabožni predmeti? Nas lahko svetinjica oz. Bog prek tega, da jo nosimo, obvaruje hudega ali je tudi to prepričanje vraževerno?
Dobro vprašanje! Bog se nas zagotovo najprej dotika po Božji besedi, zakramentih, prek odpovedi in dobrih del. Hkrati pa je vsaka stvar, ki nam vliva upanje v Božje varstvo, Božjo bližino, za nas koristna. Zato imamo kapelice ob cestah, križe na stenah … To pomaga najbolj, če imamo osnovo: zakramente, Božjo besedo …

Jaz imam na verižici križ in medaljon sv. Benedikta. Verjamem namreč, da to dvoje na meni pomeni še dodatno Božjo bližino. Je znamenje Božjega varstva. Ko se spomniš na to, se spomniš, da te Bog varuje. Tudi to je, poleg molitve, zakramentov …, lahko drobcena vstopna točka, prek katere se te dotika Bog. Medaljonček nas seveda ne varuje pred trpljenjem, nas pa spominja, da v temu trpljenju nismo sami.

Kako naj gledamo na ugotovitve nekaterih znanstvenikov, da nekaj, kar je v osnovi vraževerno, ob placebo učinku dejansko pomaga?
Medicina, psihologija in vera priznavajo možnost placebo učinka. Z avtosugestijo lahko doživimo neko ozdravljenje, zato tudi zdravniki v hujših boleznih človeka spodbujajo k pozitivnemu razmišljanju. Problem pri magiji je, da se lahko pojavi konkreten negativen učinek, ki ni placebo. S placebo učinkom se ne dogajajo stvari, ki so onkraj fizikalnih sposobnosti.

Npr. nekoč sem srečal človeka, ki ni mogel vstopiti v cerkev – na vratih je bil, pa ni zmogel stopiti noter – kot da bi bila tam steklena vrata. To ni placebo učinek. Poznam tudi primer, ko sem pokropil krsto, in čeprav sem jo večkrat pokropil vertikalno, nad njo, nobena kapljica ni padla na krsto. Pa sem večkrat poskusil. Gravitacija ni delovala tako, kot bi bilo razumljivo. To ni placebo učinek.

Ljudem bi svetoval, naj ne iščejo instant odgovorov. Ne zaupajmo človeški besedi, pač pa Božji. Bog ve, kaj dela. Kot pravi evangelist Matej: iščimo Božje kraljestvo in Božjo pravičnost, vse ostalo nam bo navrženo.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (23/2022).