Njeno telo je posuto z materinimi znamenji. “Želim pokazati, da nas razlike delajo lepe”

Marika Nagy se je rodila v Manchestru, trenutno pa živi v Nemčiji. Ima 24 let in je srečna mamica. Njena zgodba pa se začne že v ranem otroštvu.

Ob rojstvu je bila namreč več kot polovica njenega telesa prekrita z materinimi znamenji. Diagnosticirali so ji sindrom prirojenega melanocitnega infiltrata, redko genetsko motnjo, ki prizadene le odstotek otrok.

Pri le nekaj tednih starosti je prestala sedem operacij kože, zdravniki pa so ocenili, da ima petdeset odstotkov možnosti za preživetje. "Zdravniki so mojim staršem rekli, da imam, ker sem še majhna, boljše možnosti, da se izognem brazgotinam," je povedala Marika.

Najprej so ji odstranili madeže na hrbtu. "Menili so, da so tvegani za moje zdravje, ker so bili precej veliki, temnejši od drugih in niso bili prožni. Moji starši so bili prestrašeni, vendar so v to privolili," pravi 24-letnica.

Z odraščanjem so se materina znamenja na drugih delih telesa povečala in postala vedno bolj vidna. Marika je večkrat slišala, da je videti kot "krava" ali pa da se je "valjala v blatu". Sošolci so jo nenehno nadlegovali in zmerjali.

"Vse otroštvo sem poskušala prekrivati madeže," se spominja. "Najbolj smešno je bilo, da se nisem počutila samozavestno niti z ličili, ker noben odtenek podlage ni bil pravi zame in sem bila videti grozno," pravi.

Pred sošolci, ki so se nanjo spravljali tudi fizično, se ni mogla braniti. "Nisem imela veliko prijateljev. Mislim, da je bil največji problem občutek osamljenosti," pravi Marika. Nekateri sošolci so si ustvarili račune na družabnih omrežjih samo zato, da bi jo lahko anonimno nadlegovali.

Ustrahovanju ni mogla ubežati niti po pouku. V trgovino se je odpravljala šele, ko se je stemnilo. "V šoli je bilo težko, nisem imela prijateljev. Dekleta so me neusmiljeno nadlegovala. Včasih so me porivala in brcala," pravi.

Ko je bila Marika že prepričana, da ni vredna, je odkrila svojo strast. Od nekdaj se je rada fotografirala in prav manekenstvo je spremenilo njeno življenje. Podpisala je celo pogodbo z manekensko agencijo. Zdaj ima v svojem portfoliu že več fotografij za različne blagovne znamke oblačil.

"Sem šele na začetku svoje kariere, vendar sem se že veliko fotografirala za lokalne fotografe in podjetja," pravi. In dodaja: "Za trgovine z oblačili sem se fotografirala v spodnjem perilu, kar je res vznemirljivo in mi omogoča, da izkoristim svoj polni potencial."

Trdi, da tega ne počne zaradi denarja ali slave, temveč zato, da bi lahko bila vzor dekletom, ki se počutijo negotove zaradi stvari, ki jih imajo za svoje pomanjkljivosti. "Ko sem bila mlada, nisem imela nikogar, ki bi mu sledila," pravi.

Pravi, da je danes ponosna na to, da je videti drugače. Tudi druge želi spodbujati k sprejemanju samih sebe in k cenjenju lastne lepote, tudi notranje. "Dekletom želim pokazati, da nas naše razlike delajo lepe. Da se nam ni treba sramovati, ker smo edinstvene," pravi Marika.

Trdi, da jo ravno ta znamenja delajo posebno in da bi bil svet dolgočasen, če bi bili vsi ljudje videti enako. Njen cilj je svetu pokazati lepoto nepopolnosti.

Toda uspeh v manekenstvu ni bilo tisto, kar ji je pomagalo sprejeti svoj videz. Za Mariko je ta odločilni trenutek nastopil, ko je postala mama. "Nikoli si nisem zares želela biti mama. A Milan je bil lepo presenečenje," pravi Marika.

Fantek je zabaven in energičen otrok, ki je Mariko naučil, kaj je v življenju res pomembno. "Kot starš se zavedaš, da želiš, da je tvoj otrok srečen, in to je pomembnejše od videza," pojasnjuje.

Ljudje na ulici še vedno strmijo vanjo, a je to ne moti več. "Mislim, da je lepota v raznolikosti in da nima zgolj ene velikosti, ene barve, eno oblike," dodaja manekenka.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.