Po letih zaničevanja je ženo prosil odpuščanja. “Kljub vsemu je skrbela zame”

Njun zakon se je slabo pričel. Ciprijan se je poročil z Dafrozo le zaradi spomina in "zvestobe" svoji veliki mladostni ljubezni, Ksaverini. Ksaverina je umrla v etničnih spopadih in Ciprijan se je odločil za dogovorjeno poroko z njeno nečakinjo Dafrozo, da bi tako ostal povezan z njeno rodbino.

Ciprijan se je šolal najprej v malem in nato v velikem semenišču, ker je bila v tistem času to najboljša priložnost za študij. Po dveh letih in pol študija teologije je izstopil, ker je ob branju eksistencialističnih in materialističnih filozofov izgubil vero. Nadaljeval je s študijem filozofije in literature v Burundiju in pozneje v Belgiji študiral še zgodovino. Izkazal se je tudi kot nadarjen pesnik.

Začel je poklicno kariero: bil je kulturnik, dober glasbenik in literat; imel je vplivna službena mesta: tajnik v parlamentu, prefekt mesta Kibuye, direktor Državnega inštituta za znanstvene raziskave ... Z veliko zavzetostjo se je posvečal ohranjanju in razvijanju tradicionalne ruandske umetnosti.

Dafroza je prihajala iz krščanske družine – njen oče je bil globoko veren katehet. Katoliška vera ji je bila pomembna in zakrament zakona je vzela zares. A ni ji bilo lahko. Njen mož je v njej videl le slab nadomestek za Ksaverino; nenehno jo je primerjal in poniževal. Poleg tega je bil avtoritaren in Dafrozi ni pustil blizu, da bi bila kakorkoli udeležena ali da bi sodelovala pri njegovih odločitvah, pri družinskem "proračunu" in podobnem.

Pogosto je bil službeno zdoma. Imel je razmerja z drugimi ženskami in jo je tudi javno varal. Tako je bila povsem zapuščena, ko je rojevala prvega otroka, ki je kmalu umrl.

Dafroza v vsem tem ni izgubila vere in je za svojega moža goreče molila. Bilo ji je težko, čutila je celo, da se njena ljubezen ohlaja, a ostajala je zvesta zakramentu zakona. Z njim je bila poročena, zato je ne glede na vse ostajala ob njem.

Ko se jima je rodil drugi otrok, Olivier, je Ciprijan brez pojasnila, kar tako, ženo odslovil in jo poslal nazaj k njenim staršem. V afriški kulturi je tak dogodek velika sramota. Za ta korak naj bi se odločil zato, ker je Ciprijanova družina klevetala Dafrozo, da z magičnimi obredi želi škodovati možu. Ko je spoznal, da ji je storil krivico, jo je po osmih mesecih povabil nazaj. Odpustila mu je in se vrnila.

Vendar se odnos med njima ni popravil. Še naprej jo je varal in za Dafrozo se je nadaljevalo trpljenje. A njena prijateljica pripoveduje: "Ciprijana nikoli ni kritizirala. Preprosto nas je prosila, naj molimo za njegovo spreobrnjenje."

Videti je bilo, da se položaj samo slabša. Kljub številnim otrokom je ostajal njun odnos težak. Ciprijan, ki je že veliko prej izgubil vero in se vedno bolj oddaljeval od katolištva, je začel celo prakticirati tradicionalne magične obrede. Ni več prenašal križa v hiši in ga je ob neki priložnosti, ko žene ni bilo zraven, v besu zlomil ter vrgel ob tla.

Dafroza je nemočna jokala, molila in darovala žrtve za moževo spreobrnjenje. "Njeno trpljenje je bilo daritev, po kateri se je zgodilo spreobrnjenje njenega moža," je izjavila ena od prič njunega življenja.

Ciprijan je dobil novo pomembno službo, v kateri je lahko raziskoval ruandsko kulturo. Postal je priznan pesnik in vpliven intelektualec v ruandski družbi. Zaradi svoje slave in poznanosti je bil izjemno ponosen, že kar vzvišen.

Toda nenadoma se ga je polastila nenavadna bolezen. Ni mogel početi ničesar več od tistega, kar mu je bilo pomembno in kar je bilo njegova strast. Ni mogel peti, izgubljal je ravnotežje in zato ni mogel ne hoditi, še manj plesati; zaradi glavobolov in zvonjenja v ušesih ni mogel razmišljati.

Njegova žena je požrtvovalno skrbela zanj tudi po tej spremembi. Za Ciprijana je bilo to veliko pričevanje. "Kljub vsemu, kar sem ji storil, je skrbela zame!" je izjavil pozneje.

Spreobrnil se je med tem, ko je pisal pesem. Zavedel se je, da se je nekaj zgodilo, da je bil povsem prevzet od Gospoda. "In prvič, odkar ustvarjam pesmi, sem ga začel opevati, ga priznavati za najvišjega Kralja, ki me bo sprejel v nebesih ..." je povedal v nekem intervjuju. Zapustil je animistične obrede in postal povsem Kristusov. Med nekim poletom, ko sta z ženo potovala v Belgijo, pa je doživel tudi ozdravljenje svoje neindetificirane bolezni.

Ciprijanovo spreobrnjenje je bilo pristno in globoko. Za seboj je potegnilo drugačen način življenja, delovanja in razmišljanja. Tudi v zakonu se je vse spremenilo. Zavedel se je, kaj je s svojim prejšnjim vedenjem povzročal Dafrozi in jo je prosil odpuščanja.

Začetek njunega novega življenja so zaznamovale njegove besede: "Dafroza, povzročil sem ti trpljenje. Prosim te odpuščanja. In hvala, ker si molila zame. Vem, da je Gospod tisti, ki me je rešil. Gospod je postal moj učitelj. Moje življenje bo zdaj drugačno, tvoj mož sem in ti si postala moja žena." Tudi v obnašanju do žene se je korenito spremenil – postal je ljubeč, nežen in spoštljiv.

Odslej sta se trudila vse početi skupaj, tudi stvari, ki za ruandsko kulturo niso niti približno običajne. Ciprijan je na primer pomagal pomivati posodo, v javnosti Dafrozo nežno držal za roko, se z njo posvetoval o vseh podrobnostih ... Bila sta nerazdružljiva. Ko mu je neki prijatelj dal vedeti, da je opazil spremembo, je Ciprijan odgovoril: "Izgubila sva preveč časa. To želim nadoknaditi."

Medtem ko sta Dafroza in Ciprijan zaživela v novi harmoniji, pa se je začelo ozračje v državi zaostrovati. Med različnimi plemeni so se krepile napetosti in politična propaganda jih je le podžigala. Kot vpliven človek, ki se je trudil za mir, spodbujal sožitje in znal povezovati člane vseh treh plemen v Ruandi (Hutu, Tutsi in Twa), je bil Ciprijan vse močnejši trn v peti nasprotnikom sožitja.

Z Dafrozo sta čutila, kakšen konec ju lahko čaka, prijatelji so ju opozarjali, da lahko postaneta žrtvi nasilja, da sta "na spisku". Imela sta možnost, da bi pobegnila na drug konec sveta, vendar se za to nista odločila, zvesta ljubezni do domovine in poslanstvu v ruandski Cerkvi.

Sedmega aprila 1994 je izbruhnil genocid in vojaki so zjutraj vdrli v njun dom. Bila sta pripravljena, vso noč sta v slutnji prečula v molitvi. Ko so vojaki vdrli v njihov dom, treh otrok ni bilo doma. S šestimi preostalimi otroki so ju postavili v dve vrsti in jih postrelili. Ostala je le ena priča – sin Sirdar, ki ga je Ciprijan zaščitil pred streli s svojim telesom, fantič pa se je po čelu pomazal s krvjo, da vojaki ne bi prepoznali, da je še živ.

Dafroza in Ciprijan sta pokazala, da ju ne zanima povprečnost. Šla sta do konca v ljubezni, v darovanju. Zgled, ki sta ga dajala že v času življenja, je ostal tudi po njuni smrti. Eden izmed njunih sadov je tudi katoliška Skupnost Emanuel v Ruandi, ki sta jo začela in se je po njuni smrti še bolj razcvetela.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 1/2021.