Veliko slišimo o pomenu empatije. Sposobnost vživljanja v drugega človeka je nujna za zdrave odnose ter za življenje in uspeh na delovnem mestu, v šoli, doma in v družbi na splošno. To je ena najpomembnejših lastnosti, ki jih moramo spodbujati pri odraščajočih otrocih.
Empatija je čustveni in spoznavni odziv, ki spodbuja povezanost in razumevanje med ljudmi. Ljudje, ki se znajo vživeti v bližnjega, so sposobni deliti občutke druge osebe, ji stati ob strani, stopiti v njene čevlje in videti stvari z njenega zornega kota, tudi če sami dotlej niso imeli enake izkušnje. Empatija med ljudmi spodbuja občutek pripadnosti in zaupanja.
Sposobnost vživljanja v drugega pa ima tudi slabo stran, ki ji običajno ne posvečamo veliko pozornosti.
Empatija ima, če je pretirana, tudi drugo, temno stran
Če se preveč vživljate v druge, vas to lahko izčrpa. Kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj ljudje v poklicih za pomoč drugim, kot so psihoterapija, zdravstvena nega in socialno delo, pogosto izgorevajo.
Sčasoma vas lahko občutenje tega, kar čutijo drugi, močno izčrpa, kar vas postopoma povsem izprazni in privede do negativnih čustev, včasih celo do težav z vašim duševnim zdravjem. Nenehno visoka stopnja empatije lahko vodi tudi v apatijo, torej brezčutnost, če ne postavite zdravih meja.
Empatija lahko vodi tudi v razdvajanje, kar se sicer sliši protislovno, saj je to izjemno pomembna veščina za vzpostavljanje zaupanja vrednih odnosov. Ker pa nam empatija pomaga, da se povežemo s trpljenjem drugih, nas lahko tudi omejuje, saj povzroči, da se močno poistovetimo z določenimi ljudmi in skupinami. Zapis v reviji Forbes o temni strani vživljanja v bližnjega pravi:
Čeprav nam empatija pomaga vzpostaviti stik z drugimi in jih razumeti, lahko spodbuja tudi delitve, ki vodijo v predsodke in celo napadalnost.
Ali to pomeni, da se ne smemo več vživljati v druge in da svojih otrok ne smemo spodbujati k empatiji?
Empatija je sestavni del odnosov
Seveda ne. Empatija je sestavni del tega, da smo dobri ljudje s pristnimi in pomenljivimi medsebojnimi odnosi.
Edina slaba stran empatije je, da ni dovolj daljnosežna. Empatija bi nas morala na koncu privesti do sočutja.
Sočutje pa je "empatično razumevanje čustev osebe, ki ga spremlja altruizem ali želja, da ukrepamo v imenu te osebe".
Beseda "sočutje" pomeni "trpeti, čutiti z nekom", z namenom, da pomagamo bližnjemu v njegovi stiski. Prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25-37) je dober primer sočutja. Popotnik se vživi v pretepenega moškega ob poti, vendar se pri tem ne ustavi – z njim tudi sočustvuje, tako da zanj poskrbi in ukrepa, da bi mu olajšal trpljenje. To od njega zahteva, da si zamisli načrt za pomoč in sprejme ukrepe za njegovo uresničitev.
Sočutje je merilo za vsakega kristjana in za vsakogar, ki želi, da je ljubezen njegov najvišji cilj. Brez empatije ne moremo doseči sočutja, vendar je empatija le izhodišče.
Zato se ne ustavite samo pri empatiji – sicer se vam lahko zgodi, da boste v njej obtičali. Negujte sočutje: dopustite, da vas občutki poistovetenja in povezanosti vodijo k premišljevanju o tem, kaj druga oseba potrebuje in kako ji lahko pomagate.
To lahko storite s kakšnim dejanjem usmiljenja ali molitvijo, in s tem, ko si boste prizadevali biti sočutni, ne boste posnemali le usmiljenega Samarijana, ampak tudi samega Gospoda.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
