Mohamed Bzeek prihaja iz Libije. V sedemdesetih letih je odšel študirat v ZDA, kjer je spoznal svojo ženo Dawn.
Leta 1989 sta zakonca začela skupaj skrbeti za neozdravljivo bolne otroke, ki so jih starši zapustili v bolnišnici. Dala sta jim ljubezen, nežnost in jih obdala z ljubečo skrbjo in podporo. "Veliko je otrok, ki jih nihče noče, ker umirajo. Ker jih nihče noče vzeti domov, ostanejo v bolnišnici, brez nikogar, ki bi jih objel in se z njimi pogovarjal. Sam se vedno pogovarjam z njimi, ne glede na to, ali so slepi ali gluhi, ker verjamem, da so ljudje, da imajo dušo in čustva," pravi Mohamed.
Po ženini smrti nadaljuje poslanstvo
Leta 2015 je Mohamedu umrla žena. To je bila zanj osebna tragedija, ki jo je težko sprejel, nato pa je tudi sam dobil diagnozo raka debelega črevesa. Mohamed pravi, da se je ob diagnozi zbal tudi za lastno zdravje in življenje. Med bojem proti raku se je počutil prepuščenega samemu sebi.
Ko je premagal bolezen, se je odločil nadaljevati svoje poslanstvo in sedaj še naprej sprejema k sebi rejence, ki so neozdravljivo bolni.
Tukaj sem za tebe
"Pravim jim: Vse bo v redu – tukaj sem za tebe. Skupaj bova šla skozi to," pravi Bzeek. Njegovi varovanci pogosto ne vidijo, ne slišijo in ne govorijo. In nimajo veliko časa, da bi v svojem življenju izkusili ljubezen, upanje in nasmeh.
Mohamed je postal nadomestni oče šestletni deklici, ki se je rodila gluha, slepa in z mikrocefalijo. Edini način komunikacije z njo je bil dotik. "Hočem, da ve, da je tukaj nekdo zanjo. Da jo ima nekdo rad. Ni sama," je dejal.
Skrbel je tudi za Adama, študenta računalništva, ki ni mogel uporabljati rok. Fant je imel kostno bolezen, zaradi katere so bile te zelo krhke in so se pogosto lomile. Pomagal mu je pri vsakodnevnih aktivnostih, kot sta obuvanje ali kopanje. "Bog ga je ustvaril takšnega, vendar je bojevnik, prav tako otroci, ki so prišli živet k nam," je pojasnil za medij People.
Njihova življenja imajo vrednost
Na vprašanje, zakaj to počne, Mohamed odgovarja: "Čeprav ti otroci ne morejo komunicirati, videti ali slišati, imajo dušo. Potrebujejo nekoga, ki jih bo imel rad."
Skoraj vsi otroci, ki so svoja zadnja leta preživeli z Bzeekom, so bili kot dojenčki poslani k njemu neposredno iz okrožnih bolnišnic Los Angelesa – v ustanovah so jih zapustili starši, ki niso mogli ali hoteli skrbeti zanje.
"Njihova življenja imajo vrednost – ti otroci me osrečujejo, ko vidim njihov nasmeh in vem, da so srečni in zadovoljni," pravi Bzeek. In dodaja: "Ne potrebujem besed, da bi to vedel."
Mohamed pravi, da je počaščen, da so ti otroci v njegovem varstvu in da jim lahko izkazuje sočutje ter zagotavlja, da drugi spoštuejo njihovo dostojanstvo v zadnjih mesecih in letih življenja.
"Skrbel sem za otroke, ki so prišli sem z vsem, od spine bifide do poškodb možganov. Mnogi med njimi sploh niso imeli imena. Zato sem jih poimenoval. In ko je prišel čas njihove smrti, so se spomnili prav njihovih imen. Nikoli niso bili pozabljeni. Niti za trenutek," poudarja Bzeek. Pravi, da je slovo od rejencev zelo boleče.
"Umiranje je del življenja in ne moreš si kupiti niti minute, ko pride tvoj čas. Zato dam tem otrokom vse, kar lahko ponudim v kratkem času, ko so še tukaj. Odhajajo od tu, vedoč, da so ljubljeni," pravi.
Vsak otrok ima pravico do družine
Mohamed meni, da ima vsak otrok pravico do družine. "Verjamem, da ima vsak pravico imeti mamo, očeta, brata, sestro. In ti otroci nimajo nikogar. Kot da jih je svet pozabil. Ti otroci potrebujejo nekoga, ki jih sprejme in jim ustvari družino. Nekdo, ki bi jih imel rad in rekel: Tukaj sem zate, skupaj bova šla skozi to. Nekdo, ki jim bo dal občutek varnosti," poudarja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
